Tiskane izdaje
Razočaranje št. 2: Konec boksarskih iluzij. Naš nacionalni junak Dejan Zavec je nesrečno izgubil dvoboj z Andrejem Bertom. Prvi skok čez lužo v meko svetovnega boksa in prvi poraz. Morda tudi zadnji. Pa tako lepo je bilo in tudi izgledalo je več kot obetavno.
Razočaranje št. 3: Jani Brajkovič, kandidat za vidnejšo uvrstitev na Tour de Franceu in tihi favorit za zmago na Vuelti, iz etape v etapo kolesarske dirke po Španiji izgublja bitke s tekmeci. Uvrstitev med 10 je daleč, kaj šele povsem pri vrhu.
Jagodni izbor športnih dogodkov minulega tedna, ki so - ob upoštevanju, da se je košarkarsko EP šele začelo - vzbudili krepko največ pozornosti slovenskih navijačev, je tako rekoč razgalil dušo slovenskih športnih »obsedencev«. Ni treba biti posebej pameten za ugotovitev, da v niti eni panogi, na kateremkoli področju v življenju, ni toliko poznavalcev. In nikjer ljudstvo ni tako kritično in tako zahtevno kot v športu. Pri tem ni pomembno, da so »poraženci« tekmovali v tako rekoč najmočnejših in najprestižnejših globalnih športih, v katerih je slovenski človeški delež merljiv v promilih.
Nogomet ne izkrivlja resnice. Poraz z Estonci je bil le preslikava stanja v državi, čeprav ne vem, ali je v Estoniji kaj boljša družbena in gospodarska klima kot v Sloveniji. Vem le, da je bila Slovenija na igrišču takšna, kot je v realnem življenju. Ambiciozna, a zmedena, brez pravega vodje in strategije. Veliko babic, kilavo dete. Ljudstvo je bilo upravičeno razočarano, toda tekmovanje v najprestižnejši športni panogi in hkrati zmagovanje zahteva tudi kanček več konjskih moči v motorju, ki je sestavljen iz ne najboljših delov.
Zavec je po nesrečnem koncu »Bitke v Biloxiju« ostal simpatični poraženec, ki si zasluži še eno priložnost. Ali jo bo dobil, je že druga zadeva, toda oklep haloškega tanka je bil premehak. Boks je tudi igra, v kateri ne štejejo le udarci z roko in je tako kot življenje polno pasti. Najpomembnejše sporočilo bitke iz ZDA je vendarle bilo: Dejan Zavec ni lažna zgodba peščice manipulatorjev in boks je pisan na kožo »zdravim kmečkim« fantom.
Kaj in koliko sploh zmore fant s potenciali v nogah za zmagovalca ene od največjih kolesarskih dirk - po Franciji, Italiji in Španiji. Vsaj tako bi sodil po prepričevanjih kolesarskih navdušencev, ki so, ko spremljaš analize v polemičnih spletnih razpravah, tudi odlični poznavalci in ne le navijači. A bi jim vseeno sporočil, da bi lahko bili bolj iskreni. V profesionalni karieri Janija Brajkoviča pač še ni zmag, ki bi ga uvrščale med top 10 ali še bliže. Že bežna analiza zadnjih štirih let na največjih tritedenskih dirkah (več kot 80 etap) to razkriva. Naš edini etapni zmagovalec je Borut Božič. Zmagovalci prihajajo sicer iz 25 držav. Skupni zmagovalci brez ene same etapne zmage pa so bili Alberto Contador (Tour 0'10, Giro '08), Alejandro Valverde (Vuelta '08), Vincenzo Nibali ('10). In prav vsi so na bili na lestvici UCI precej višje kot Brajkovič. Brajkovičeva prednost naj bi bila še mladost, ampak zavedati se je treba, da ni Italijan, Španec, Francoz, Nemec ..., da bi imel iz leta v leto brezpogojno podporo v moštvu.
