Tiskane izdaje
Baški grapi namenimo največ pozornosti ponavadi takrat, ko še enkrat več nase opozori mati narava. Ni mi sicer povsem jasno, s čim točno so se ji tamkajšnji prebivalci zamerili, da jih brez daljšega oddiha klofuta kot hiperaktivnega smrkavca. Čeprav bi za graparsko življenje pričakovali kakšno olajšavo, je vse skupaj prej davek na zakotnost.
Zato teh dobrih 26 kilometrov enklave med Primorsko in Gorenjsko niti nima posebnega poglavja zgodovine, ki bi pričeval o vsaj pogojno urbanem življenju. Na zemljevidu so dolino našli šele, ko so se na Dunaju odločili, da bo postala del železniške povezave med Prago in Trstom. Po neuradnih informacijah smo izvedeli, da nekdanji cesarski dvor še danes obžaluje odločitev. Slovenske železnice pa sploh.
Kot grapar si zato zaznamovan. Če imaš to srečo, da uideš usodi, še preden spregovoriš svojo prvo besedo, tako kot moja malenkost, še nekako gre. Če pa se nalezeš najbolj ekstremnega rovtarskega narečja, pa je zgodba zapečatena. S še več truda bo govor v najboljšem daljni sorodnik knjižne slovenščine. Prebivalci niso vsi po vrsti alkoholiki, le privzgojeno težavo s šumniki imajo. No, resda so bolj brezupni primeri zgolj Idrijčani. Domačim živalim ni ničkaj lažje. Okolihišni domobranci menda lajajo skozi zadnjico, ker se morajo z gobcem držati za hrib, da se ne skotalijo v Bačo. Baška grapa je obenem edina dolina v Sloveniji, kjer velja pregovor, da jabolko pade daleč od drevesa.
Toda življenje ni šala. Če ima tolminska občina glede na slovensko povprečje indeks staranja kar 150, ga ima baški mikrokozmos zastrašujočih 235. Če o Tolminu govorimo kot o upravnem središču zgornjega Posočja, je grapa po številu prebivalstva tik za Bovcem in Kobaridom, toda zaradi lege z daleč najslabšim razvojnim potencialom. Po pogromu tekstilne industrije, ki je desetletja narekovala vsakdan, se o gospodarstvu ne more več pogovarjati in nič ne kaže, da se bo nekdaj še lahko. Večina delovno sposobnih mora po kruh zunaj doline. Točenje goriva ni samoumevno opravilo, temveč zahteva skrbnejše načrtovanje.
Pa vendar; ko grapa najde svojih pet minut po naravnih nesrečah, se nam vsem smili, toda graparji se ne smilijo samim sebi. Ponosni so. Usodo pa jim preklinjamo tisti, ki dogajanje opazujemo od daleč. Opazujemo in ne vidimo, da se ljudje trudijo na vse pretege. Med drugim je iz slovenskega filmskega presežka Na svoji zemlji nastala muzejska zgodba. Iz zanesenjakarskega rekreativnega druženja atletskih psihopatov je zrasel gorski maraton – resda za ravninsko sprehajanje niti ni pogojev –, ki je štel tudi za svetovno prvenstvo. Dolina je obvezna destinacija motoristov. Ker rešilni avtomobil iz matičnega tolminskega zdravstvenega doma do Podbrda potrebuje dobre pol ure, so domačini na kup spravili lastno reševalno enoto z vso potrebno opremo in znanjem.
Življenje zaradi naštetega seveda ni nič lažje. Iz njega se lahko norčujemo, toda s tem izpostavljamo lastno nevednost. Graparjem delamo krivico, toda oni se nam smejejo.
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
