Posoški puntarski žlikrof: Le vkup

Mogoče bi se ljudje razhudili, če bi jim kakor pred 300 leti spet povišali davek na meso in vino.

Objavljeno
19. februar 2013 10.07
bmo_polet zmaj
Blaž Močnik, Tolmin
Blaž Močnik, Tolmin
Razglasitev puntarskega leta v Tolminu je prišla ob pravem času. Ko se je prah po vseslovenskih vstajah in »kontrarevoluciji« vsaj navidezno pomiril, je prišla na vrsto še uboga gmajna. Ta sicer še vedno podložno molči in se podobno kot drugod deli na politične kavbojce in indijance, čeprav bi v praznovanju 300. obletnice velikega Tolminskega punta, ki je tudi takratnemu cesarju nagnal strah v kosti, lahko videla precej več simbolike in širšo sliko.

Podeželje bi namreč lahko protestiralo že veliko prej, preden so nam od oblasti pijani politiki zakockali državo. Varčevalni ukrepi so bili namreč vedno vsakdanjik uboge gmajne. Gre za precej življenjske stvari, kot so javni prevozi, dražja košarica osnovnih dobrin ali nevarne ceste. A se je, kot kaže, dalo zadovoljiti tudi z drobtinicami, kot je bil razvojni program Soča. Mogoče bi se ljudje razhudili, če bi jim kakor pred 300 leti spet povišali davek na meso in vino - kakor da jim ga vmes niso. Za začetek pa bi bilo dovolj, če bi prepovedali vstop na Primorsko ali uvedli vizume vsem tistim, ki bi besedo fašizem uporabljali za novodobne politične umotvore.

... na Bovškem

Kanina očitno ne more več rešiti niti čudež. Mesec dni po nesreči dveh gondol uradnih ugotovitev še ni, kar naredi ta »izredni dogodek« še bolj skrivnosten in odpira kopico bolj ali manj neprijetnih vprašanj za pregledovalce, upravljavca in proizvajalca. Posledica mrka najpomembnejših informacij so ugibanja, ki vse glasneje krožijo na Bovškem. Eno izmed teh je vprašanje, ali ni nesreča pravzaprav zrežiran dogodek, saj je zaprtje smučišča najbolj poceni. Lastniki nočejo dodatnega dolga, zato Kaninu z izjemo občine obračajo hrbet. Sklepanje je pravzaprav celo logično, toda zaključek je v tem primeru neizbežen - stečaj ATC Kanin (proti vodstvu Bovčani menda zbirajo podpise) in vsaj nekajletno zaprtje smučišča, dokler ga ne bi po pobožnih željah povsem posodobili z evropskim denarjem.

... na Idrijskem

Uvrstitev Unescovih spomenikov, ki jih ima v lasti idrijski rudnik živega srebra, na listo državnega premoženja za morebitno prodajo je državna žalitev lokalnega, ki mu v strokovnih krogih rečejo tudi administrativna napaka. Država očitno drži figo v žepu, ko dopoveduje, da bo Center za upravljanje dediščine živega srebra Idrija kmalu zaživel, saj namreč ne more upravljati nečesa, česar nima. Dopovedovanje, da je treba dosledno slediti črki zakona, je birokratsko zavajanje, saj zakoni pač ne nastajajo kar tako. Namesto da bi država s posebno obravnavo Idriji namenila svoj poklon, četudi mora po koncu petstoletnega rudarjenja sama pospraviti idrijsko dvorišče in podzemlje, medtem ko so vse bleščice že zdavnaj pospravili na Dunaju, je rudnik končal v družbi podobnih odsluženih in ničvrednih podjetij. Ne gre za to, ali je mogoče prodati podzemne rove ter zarjavelo rotacijsko peč in kdo bi to sploh kupoval. Za življenjskost gre.