Posoški puntarski žlikrof: Licenca za izzivanje

Čine in druga odlikovanja si natikamo, da nihče od nas ne bi ne plaval ne letel zaradi teže.

Objavljeno
20. avgust 2013 23.40
grs tolmin/resevalci
Blaž Močnik, Tolmin
Blaž Močnik, Tolmin
Policisti imajo takšna poročila verjetno že vnaprej pripravljena: Okoli 14.30 smo sprejeli klic na številko 113, da je na pobočju Kobariškega stola padel in se ubil padalec. Nad pobočjem se mu je delno zaprlo padalo, zato je z veliko hitrostjo, nenadzorovano v spirali strmoglavil in obležal negiben.

Statistiko si lahko razlagamo na tisoč in en način. Lahko je tudi razlaga razvoja izrabe našega prostega časa. »Tisoč evidentiranih intervencij od ustanovitve Postaje GRS Tolmin leta 1948 do danes. V prvih desetletjih delovanja postaje so prevladovale gorniške nesreče, z razmahom adrenalinskih športov, po katerih soška dolina še posebej slovi, pa se je spremenila tudi struktura reševanj.

Število nesreč v zadnjih letih skokovito narašča in velika večina jih je ravno s področja adrenalinskih aktivnosti. Kako strmo narašča krivulja, najbolj zgovorno povedo naslednji podatki: za prvih 100 akcij je bilo potrebnih 40 let, za naslednjih 100 deset let in samo štiri leta za še naslednjih 100 reševanj. Krivulja intervencij se je nato strmo dvigala do lanskega leta, ko smo prvič zabeležili več kot 100 posredovanj v enem samem letu,« je poročilo tolminske postaje GRS, ki zahteva trenutek za premislek.

Nesreče so vedno znak za alarm. Dokler je vse v redu in prav, vsakomur tako ali drugače zavidamo, ko vihti vesla, ko cinglja na tistih nitkah pod plahto, ko vrti pedala, ko premaguje slapove ... Ko gre gre kaj narobe - in seveda gre -, je val pametovanja močnejši od toka Soče. Čine in druga odlikovanja si natikamo, da nihče od nas ne bi ne plaval ne letel zaradi teže. Vsi vse vemo ... Če bi bilo po naše ...

Ne bi bilo popolnoma nič drugače! Kajti vedno pozabljamo, da še nihče ni nikogar privezal na raft in ga potisnil po Soči. Prav nikogar niso privezali za padalo in ga z gore pahnili v dolino. Nikomur na svoji življenjski poti ni treba skočiti prek slapu, da bi lahko doživel še naslednji dan. Pa vendarle vse več ljudi to počne s takšnim adrenalinskim zanosom, da so statistike nesreč glede na množičnost pravzaprav zanemarljive.

Zakaj se potem obremenjujemo z licencami za vodenje aktivnosti, ki ponavadi veljajo povsod le v Sloveniji ne? Nesreče so se in se bodo dogajale, ampak vse je odločitev slehernega posameznika, kam se bo podal in kaj bo počel. Ni namreč zagotovila za varno plovbo in še najmanj za varen pristanek na tla.

Nikakor ne moremo sprejeti in si priznati, da so nekateri izzivi hočeš nočeš prevelik zalogaj. Toda kaj, ko je barvanje neoprenov ter padalskih sedežev v rjavo tako modno. Povsem se zavedamo, da tvegamo svoje riti, ko pa gre zaradi zavestnega izzivanja kaj narobe, kličemo na odgovornost tiste, ki so pametnejši od nas, ker naše tveganje unovčijo za svojo korist. Licenco za izzivanje ima vsak sam.