Druga ironija je ta, da je projekt padel zaradi države same. Šolski center, ki je v zemljiški knjigi označen kot stoodstotna občinska lastnina, namreč gosti tudi Gimnazijo Tolmin, državno ustanovo, torej. Na koncu ministrstvo ni ugotovilo razmejitve upravičenih stroškov med lokalno skupnostjo in državo - o tej razmejitvi se je osebno zanimal tudi nekdanji minister Zvonko Černač in se na koncu odločil, kot se je. Toda brez občinskega denarja edina preostala srednješolska ustanova v zgornjem Posočju danes ne bi obstajala, saj gimnazija ne plačuje niti najemnine in pač pristavlja svoj piskrček, da preživi vsako šolsko leto. In zakaj mora biti zdaj na slabšem lokalna skupnost in vsi njeni kratkohlačniki, ki pozimi za pozorno učenje rabijo »dolge gate«, če pa država v več kot treh desetletjih ni uspela vknjižiti svoje lastnine v zemljiško knjigo?
Država je tako za darilo ob obletnici prvega upora proti državni oblasti odrekla enega največjih, če ne kar največji posamični projekt v zgodovini tolminske občine. Ne, ironije res ne zmanjka. Čeprav je praznovanje zadnjega v vrsti kmečkih uporov pri nas ponovno opozorilo vladajočim, da oblast ni pravica do vsemogočnosti, je bil osrednji gost nedeljske proslave kar prvi mož države, ki pa je moral pred govorom najprej počakati na Puntarsko pesem s tribun, preden so mu sodobni puntarji dovolili nadaljevati. Ironično je tudi to, da 300 let po puntu slovenski predsednik prihaja prav z Goriškega - iz kraja, kamor so šli tolminski puntarji iskati svojo pravico. Iz kraja, ki je še danes slabo zapisan v tolminskih dušah. Iz kraja, ki so ga z dandanašnjo desetino in tlako pomagali graditi tudi Tolminci.
»Tristuo liet nazaj tlačan je daju desetina, grafu pa ni majnkala ne pršuta niti vina. Dans plačujema dwajst posto n prispeuk za pokojnina, ooo kakuo te jmam rad, ti maje draga damavina,« poje čadrški duo Bakalina. Najsodobnejši puntarski pristop je, da občina toži državo na upravnem sodišču. Danes se ne sme več nikogar razčetveriti. Na žalost.