Pravica do matere 
in očeta pred pravico 
do življenja?

Potem ko je debata o zakoniku na parlamentarnem odboru za družino zastala za dobrega pol leta, je februarsko nadaljevanje pokazalo zgolj to, da koalicija še kar naprej ni usklajena, kako zakon rešiti iz zanke, ki so si jo pravzaprav nastavili sami. Opozicija je namreč zahtevala kompromisne amandmaje v celoti. Ker jih vladna večina (še) ni imela, so »sejanje«, po pol leta molka, znova prekinili. In zdi se, da je družinski zakonik spet v slepi ulici.

A vzrok za zmedo je dejstvo, da večina sploh ne razume, o čem se ves ta čas pogovarjamo. V javnosti se namreč prepletajo tri vprašanja: Ali imajo geji in lezbijke lahko otroke? Ali takšnim skupnostim istospolnih staršev z otroki smemo reči družine? Ali imajo takšne družine (istospolne skupnosti z otroki) lahko enake pravice kot tiste, sestavljene iz staršev različnega spola?
Desnica glasno vzklika, da otrok gejem in lezbijkam v njihovih skupnostih ne smemo (do)pustiti. Levica tuhta, kako ne pokazati, da v bistvu misli isto. Malo pa je takih – in ne, niso glasni –, ki razumejo, da ni kaj (do)puščati, če preprosto že je.

Nasprotovati pravici, da bi geji in lezbijke imeli otroke, je pač tako, kot bi bili proti rasno mešanim zakonom, materam samohranilkam ali otrokom pred poroko. Lahko smo seveda proti, a vsakršno omejevanje drugačnih oblik družinskih skupnosti je neupravičen poseg v te (obstoječe!) skupnosti, tega pa si družba ne bi smela privoščiti. To je v tem primeru očitno težko razumeti celo mnogim svobodomiselnim, zato ne bi bilo slabo, če bi tudi »vladajoči« pokazali nekaj odprtosti. Premier bi, denimo, lahko vsaj za eno fotografijo poklepetal s kakšno od slovenskih istospolnih družin. Nikomur ne bi škodilo.

Kaj nam torej preprečuje, da bi videli stvari bolj razločno? Gotovo tudi posplošitve tipa: »Bistvo materinstva in očetovstva, figure matere in figure očeta, je ravno v spolni identiteti starša, ta pa seveda ni le biološki spol sam po sebi, temveč tudi spolna usmerjenost oziroma spolne preference.« Bistvo materinstva pač ni nujno v spolni identiteti starša, to je huda poenostavitev.

Za ljudi, ki niso heteroseksualni, predvideva, da niso oziroma ne morejo biti dobri starši, hkrati pa meša biološki in socialni spol, identiteto in spolno usmerjenost. Tisti, ki jim izkušnja starševstva in drugačne spolne usmerjenosti ni dana, morda potrebujemo precej več abstraktnega, miselnega napora, da bi razumeli, da heteroseksualnost staršev ni edina možnost na tem svetu. So pa takšne izjave simptomatične in spremljajo »navidez angažirano« razpredanje o drugačnosti, ne da bi se odrekli večinski točki pogleda, skozi katero vse skupaj sodimo.

Ali je mogoče razumeti, da ima nekdo, ki je sicer istospolno usmerjen, spolne odnose s partnerjem nasprotnega spola? Da ima torej lahko v določenem trenutku spolne odnose s ciljem, da bi postal starš, in ne zaradi užitka oziroma čustvenega odnosa z osebo nasprotnega spola? Si to lahko zamislimo? Spočetje otroka med partnerjema nasprotnega spola še ne vzpostavi družine, ustvari jo odnos, za katerega se prej ali potem odločita. In dejstvo je, da se morajo geji in lezbijke za otroke bolj potruditi, redko se jim zgodijo »nenačrtovano«.

O tem govorijo številne evropske in ameriške sociološke študije. Raziskave, dostopne tudi v zadnji izdaji strokovne revije Socialno delo, so jasno pokazale, da so lezbijke in geji v svoji starševski vlogi enako kompetentni kot heteroseksualni starši. Skratka, stroka ugotavlja, da istospolne družine nimajo negativnih učinkov za razvoj otrok, ki v njih živijo.

Življenje (vedno) najde pot

Kakšno je torej stanje? Imamo vse več gejev in lezbijk, ki živijo s svojimi otroki. So pa tudi taki, ki so posvojitev uredili v tujini. Paradoks, kajne? Življenje (vedno) najde pot, včasih tudi čez ovinke daljnih dežel in povsem mimo biologije. Tudi to je že realnost. Spolna usmerjenost teh ljudi ni determinirala ali ustavila pri realizaciji starševske vloge. Nekateri so tako biološki starši svojih otrok, njihovi partnerji pa socialni starši (prav tako) svojih otrok. Pri posvojitvah sta oba očeta ali obe materi socialna starša svojih otrok. Vse to se dogaja prav zdaj, morda čisto blizu vas, brez ukaza ali dovoljenja države. Tega noben zakon ne more preprečiti in tega z referendumom ni mogoče odpraviti. Edino, kar zakonodajalec lahko podeli ali prepreči, so pravice otrok v teh družinah in možnosti, da takšne družine kandidirajo v postopkih posvojitev. O tem pa je seveda smiselno govoriti.

S stališča posvojenega otroka se je vsekakor težko odločati, ali je zanj dobro, da bi odraščal v družini istospolnih staršev. V slovenski realnosti otroku v takšni družini ne bo nujno najlažje. Ampak pred ostrino tega prostora ga bodo ščitili in zaščitili predvsem starši. Zakaj jim ne bi z dobrim zakonom pri tem pomagali? Zakaj ne bi z njim vsem sporočili, da imajo do zaščite svojih otrok vse pravice? Zakaj mislimo, da bomo drugačnost najlažje »uredili« s tem, da jo »prepovemo«? Ali je za otroka res bolje, da ga ni, kot da bi odraščal v družini, ki ni sestavljena iz očeta in matere? Ali s tem ne vsiljujemo svojih predstav in izkušenj vsem drugim?

Zakaj torej »liberalci« v Sloveniji sodelujejo pri nečem, kar je pravzaprav nazadnjaški napad na vse vrste družin, ki tukaj živijo in ki niso po okusu dominantne cerkve? Slavoj Žižek v Najprej kot tragedija, potem pa kot farsa na več mestih opozori na problem, ko levica oziroma neoliberalizem, v imenu enakih pravic, manjšinam namesto pravic podeljuje »dopustitve«. Ali si res želimo, da v Sloveniji velja: »Dopuščamo vam, da ste, ne dopuščamo pa vam, da kandidirate za posvojitve otrok?« Zakaj ne bi lezbični materi, ki že imata svoja otroka, smeli kandidirati za posvojitev tretjega? Očitno predvsem zato, ker mora tudi v tem zakonu preživeti stigma, da mora drugačno vendarle ostati označeno!

Žižek v istem delu vidi napredek takrat, ko večina ne bo določala pravic manjšini. Kaj pa takrat, ko večina ne zmore, da o življenju manjšine ne bi odločala? Ko ne zmore, da življenja manjšine ne bi urejala, omejevala? Kdo si upa takrat zavzemati se za »prikrajšanega«? Ali torej v Sloveniji velja, da je v trenutku, ko je naš lasten interes nejasen, preveč difuzen, tuj in nemoj, najboljša rešitev ničen angažma? Se pravica drugega torej konča na meji mojega predsodka? To ni niti liberalno niti solidarno, to je tiha in strahopetna izdaja.

Družinski zakonik ni bil in ni projekt za geje in lezbijke. Družinski zakonik je bil napredni projekt za vse. Ta prostor bi lahko bolj odprl in ga naredil prijaznega drugačnim. A zdi se, da se pri nas »tiha večina« raje odloča za varnejši diskurz in svoje bistvo utemeljuje s tesnim zapiranjem vrat pravicam drugačnih. V družbi diktata večine je takšna varnost iluzija – vse skupaj pa napoved trpkih časov. Namesto gejevsko-lezbičnega prispevka k tako opevanemu povečanju rodnosti bomo še naprej priča tihemu izseljevanju v Bruselj, Berlin in druge svetovne metropole. In še marsikatera svetovna sirota bo, namesto da bi bila, denimo, posvojena v slovensko družino dveh lezbijk, morda morala trpeti ali celo umreti. Ne le zaradi pomanjkanja tam nekje, temveč zaradi ozkosti tukaj in zdaj. Z našim soglasjem, za vrednoto, ki pred posameznikovo pravico do življenja postavlja »pravico do očeta in matere«?