Prazna alkimija

Referenčne časopise iz papirja, ki so jih iz družinske navade brali od otroštva, so odložili, ker – tako vsaj pravijo neredki – ni v njih več ničesar zanje. Pa kako ni?! Saj strani so popisane in tudi fotografij ni bilo še nikdar toliko, toda vse je menda preplitvo, da bi se lahko potopili. Pravijo, da bi hoteli globlje in več, seveda vedo, da potrebujejo ključne sodobne vsebine, a res je tudi, da jim bolj kot kdaj prej zmanjkuje časa. Čas odteka neusmiljeno vsem. Vse manj nam ga preostaja.

Televizijo, ki jo morda poznajo še iz črno-bele dobe, so mnogi ugasnili, kar umaknili, saj jih prav tako ne zanima več. Odkar je resničnostni šov povozil tudi politično treznost, se jim celo nacionalni program upira, televizija, se zdi, predvsem še zapira, duhovna obzorja se bolj ubožno ožijo kot širijo. Zato so si jo neredki odnesli izpred oči.

Medtem pa imamo vsi kar naprej v rokah zaslončke, svoje miniekrane – in živimo vse bolj v digisvetovih, v takih, narejenih po lastnem okusu in merilih, ki jih kar naprej dopolnjujemo; tudi s prispevki iz odloženih časopisov in ugasnjene televizije. Na omrežjih sledimo izbranemu plemenu in ga hkrati vlečemo za seboj po svojih labirintnih in resnicah ... A kaj je resnica? Kaj je res danes, ko drug za drugim ponavljamo, kako smo zagreznili v postresnično dobo, ko lahko menda tudi zdolgočaseni »alkiministi« z odročnega Balkana spreminjajo stokrat zapisano kristalno laž v globalno zlato resnico? ... Pa koliko so vse te novice, prave ali lažne, ki jih kakor obsedeni digitalno lovimo po vseh kotih planeta, sploh pomembne za vsakdanjik navadnega človeka, določenega s tukaj in zdaj? Verjetno ne prav dosti; kakor že kdaj prej se utegne pokazati, da imamo o svetu več prividov kot uvidov.

Kaj smo se naučili iz dogodkov preteklega leta, so pred nedavnim pri francoskem Paris Matchu vprašali tudi filozofa Luca Ferryja. Ne veliko in predvsem ne tistega, kar je najpomembnejše, je mogoče povzeti intelektualca, prepričanega, da nam je bilo, kljub poplavi informacij, nenehnemu medijskemu in političnemu hrupu, veliko prikrito in celo da smo spregledali bistveno – in zdaj je ključna tretja industrijska revolucija.

Našega stoletja ne bo toliko, kot verjamejo še drugi, zaznamovala Islamska država z vsemi strašnimi posledicami, ki jih povzroča in z njimi plaši po naravi bojazljivo človeštvo. Naše življenje bodo množično na glavo – v dobrem in slabem – postavile vse spremembe v industriji, tehnološki prevrati na področju umetne inteligence in robotike, novi energetski pristopi in načini bivanja, uberizacija. Sodobni svet neprimerljivo bolj kot »politični populisti«, ki jim sami dopuščamo, da se vehementno širijo kot gobe po dežju, in precej bolj kot politično zlorabljeno izrazje (begunec, migrant ...) določa, recimo, GAFA. Multinacionalke Google, Apple, Facebook in Amazon bodo v prihodnjih desetletjih področja, kot so trg dela, zdravje, energetika, komunikacije, socialna varnost …, spremenile koreniteje, kakor se je to zgodilo v (več) tisoč letih do zdaj. Pa smo sploh zraven? Smo vsaj z mislimi in v besedah pri stvari, če še ne z dejanji? Se zavedamo novega velikega poglavja človeštva, v katero smo vstopili? Smo množični akterji novega časa? Nismo, tudi zato ne, pravi Ferry, ker civilizacijskega vrtiljaka ne poganjajo več države, ampak multinacionalke, ki po moči, finančni in drugi, presegajo prenekatero nacionalno okolje. Predvsem pa bi nas moralo skrbeti, da sodobni politiki in nič manj intelektualci, ujeti v stare miselne tokove, v resnici ne razumejo, kaj se dogaja. Pojma nimajo, tudi slutijo premalo. In kako naj potem več vemo navadni ljudje, sploh v počasnih okoljih, odmaknjenih na periferijo, ki za povrhu slovijo po zamudništvu?!

Za kaj vse se prikrajšamo, ker med informacijami, ki nas poplavljajo in preplavljajo, ne zahtevamo (od sebe), da bi nas bolj kot drobnjakarske bizarnosti, ki jih izrekajo politični komedijanti, in bolj kot odmirajoče strukture zanimal novi svet, ki prihaja – in je v resnici že tu? ... Privid se ustvari sam, uvideti resnično je težje.