Dom in svet: Predsednik v nastajanju

Je bila zgodba že povedana? Zmago Donalda Trumpa oziroma izid te vrste je pred več kot desetimi leti opisal Philip Roth v romanu Zarota proti Ameriki. Še zdaleč ni najboljši roman enega najboljših ameriških pisateljev, in vendar v zvrsti fikcije, ki zgodbo postavlja v izmišljeni svet, podoben resničnemu, v alternativno varianto zgodovine, predstavlja tačas vznemirljiv scenarij: namesto Franklina D. Roosevelta je na ameriških predsedniških volitvah leta 1940 presenetljivo zmagal Charles Lindbergh.

Roosevelt je veljal za ime establišmenta, Roth pa v romanu piše o zmagi antipolitike, Lindbergha, ki je 1927. prvi preletel Atlantik, o vodenju vlade in administracije ni vedel nič, poudarjeno je nasprotoval vpletanju ZDA v drugo svetovno vojno. Bil je antisemit in zagovarjal je izolacionizem v zunanji politiki, prepričan je bil, da vojna v Evropi nima nič z Združenimi državami, Američani naj se brigajo sami zase. Vlekel je docela drugačne poteze kot resnični FDR, eden najboljših ameriških predsednikov in intervencionist, Lindbergh je sklenil pakt s Hitlerjevo Nemčijo ...

To je žanr, v katerem se tok zgodovine na določeni točki loči od dejanskega, pripoved se bolj vrti okrog vprašanja »kaj bi bilo, če bi bilo...«. Zanimiv pa je vidik ameriškega izolacionizma, ki je stalnica konservativne misli in vedno plane na dan v času kriz; v obeh vojnah so Američani poskušali ostati nevtralni bistveno dlje, kot so zavezniki želeli, vstopili so, ko je izolacija postala nemogoča. Pomenljivo je tudi vprašanje odpornosti demokratičnih institucij, v romanu se sesujejo, ko vstopi v Belo hišo novi stanovalec. Rothov je strašljiv politični roman, popisuje mračen izid. V realnosti vsi samo bolj ali manj ugibamo, kaj bo Donald Trump naredil, nihče z gotovostjo ne more reči, kaj bo z ameriško republiko.

Potem, ko je bil izvoljen za predsednika, se Amerika in svet ukvarjata samo še s tem, kaj bo, ko bo postal petinštirideseti. V volilni tekmi je počel tisto, česar ni počel nihče pred njim, vse zanima, ali je mož besede: bo deportiral več milijonov priseljencev v Mehiko, prekinil trgovinske sporazume, izbrisal Obamovo zapuščino, pustil Putinu proste roke, flagrantno kršil zakonodajo? In predvsem, kaj Trumpova Amerika pomeni za globalno ureditev. V kampanji je uničil dve dinastiji, Bushe in Clintone, svet se sprašuje, ali bo uničil mednarodni sistem.

Začetni znaki so dvoumni, negotovo je, kako se bodo njegove zamisli prelile v konkretno politiko. Analitiki sintetizirajo populistični izolacionizem in nacionalistični triumfizem, avstopili smo na radikalno nov teritorij. Prvo imenovanje najtesnejših sodelavcev nakazuje dve različni smeri, retorika po 8. novembru niansiran Trumpov obraz. Zmagovalni govori so običajni kliše, srečanje z odhajajočim predsednikom je skrbno koreografirana podoba nacionalne enotnosti. Kdo lahko med kakimi sto idejami, ki jih je Trump navrgel vsak dan, z gotovostjo reče, kateri bo sledil, jo uveljavil. Morda tega ta hip ne ve niti on.Jalovo je spraševanje, kdo prihajajoči zares je. Ali ni del njega, njegove učinkovitosti prav to, da se ne obremenjuje z ničemer? Je izmuzljiv, je kot slika v nastajanju.