Predsednikova mošnja

Peter Prevc je v Planici pritisnil zmagovito piko na i še eni izjemni športni zimi, v kateri se je svet – vsaj tisti del, ki ve za led in sneg – spet spraševal, zakaj se v tej podalpski palčici rojeva toliko šampionov in kako z le dvema milijonoma prebivalcev skujemo osem olimpijskih kolajn. Za bolj skeptičen del domače javnosti pa je ključno vprašanje, koliko časa nas bodo rezultatsko nad gladino povprečja držali izjemni posamezniki, ki z nadarjenostjo, še bolj pa s popolno predanostjo svojemu »poslu« in z garanjem premagujejo svetovno konkurenco ter kljubujejo vse težjim razmeram v slovenski športni bazi.

To, da mazejeve, prevci, gregorinove, fabjanove, koširji, faki, kopitarji in dragići ne bodo prihajali po tekočem traku, je jasno vsem. Bolj malo je takšnih, ki znajo povedati, kako urediti slovenski šport, da bomo dočakali nove šampione. Pa ne zato, ker se o tem v javnosti ne bi dovolj govorilo. Odkar je ta tematika med olimpijsko eksplozijo kolajn postala vroča tudi za nešportno občinstvo, so rešitve ponujali bolj ali manj (ne)verodostojni in (ne)kompetentni športni delavci, funkcionarji, učitelji, gospodarstveniki, politiki …

Zdi se, da ima prihodnost slovenskega športa ta čas toliko samooklicanih babic, da se lahko rodi le še eno kilavo dete, katerega videz bodo lepšali vse bolj redki asi, v ozadju pa bodo vse bolj množično tekmovali v pri nas sila razširjeni disciplini – boju za davkoplačevalski denar, ki je v časih krize postal malodane edina zanesljiva valuta v slovenskem športu.

V mišmašu teorij in parcialnih interesov, ki bržkone ne bi rešili nič drugega razen služb njihovih avtorjev, pa sta v zadnjem mesecu vendarle vzniknili zveneči imeni, ki vlivata vsaj malo upanja za preporod dveh proslulih stebrov slovenske klubske scene. Rašo Nesterović naj bi postal predsednik košarkarske Olimpije, Anže Kopitar pa naj bi v takšni ali drugačni obliki pomagal hokejskim Jesenicam. To, da bi lastnika šampionskih prstanov iz lige NBA in NHL, športna milijonarja, zvezdnika in vzornika nekaj vrnila v rodno okolje, pokazala in omogočila pot svojim naslednikom ter tako oplemenitila svojo športno »dediščino«, se sliši sanjsko.

Na žalost je tudi ta zamisel bolj grad v oblakih kot pa trden temelj prebujenih zmajev in železarjev. Tako Rašo kot Anžetov oče Matjaž Kopitar sta že dala vedeti: svojega denarja ne bosta dala. Ob dragih izkušnjah domala vseh premožnih zanesenjakov, ki so doslej za slovenski šport razvezali lastne mošnje, denar pa je večinoma odtekal k spretnim prisklednikom, je odločitev logična. A v teh kriznih časih je to bržkone tudi nepremostljiva ovira. Bodo morebitni pokrovitelji verjeli v projekt, če slovita rešitelja za njim ne bosta stala dovolj trdno, da bi tako kot oni na mizo položila kakšen milijon? Nenazadnje bi ob lastnem vložku lažje izbirala ključne sodelavce po svojih željah in merilih – ti bi bili najbolj zanesljivo jamstvo, da rešitelja ne bi bila tako ob denar kot ob dobro ime.