Tiskane izdaje
Kako je mogoče, da se je Kitajska hkrati znašla na 136. in 17. mestu na dveh svetovnih seznamih, ki sta ju pripravili različni ustanovi? Raziskovalna organizacija medijske skupine Economist Group uvrsti to državo na 136. mesto po indeksu demokratičnosti (celo za Irakom), hkrati pa jo družba U. S. News & World Report postavi na 17. mesto na seznamu najboljših držav po poslovnem okolju, kakovosti življenja, politični stabilnosti in stopnji podjetnosti (celo pred Irsko in Južno Korejo).
Kitajski partijski mediji pravijo, da je na to vprašanje mogoče odgovoriti z dvema odgovoroma. Demokracija morda niti ni najpomembnejši dejavnik, ki določa splošno kakovost življenja. In demokracija po zahodnih standardih ni bila ravno najuspešnejša v prav vseh primerih, zato je morda prav visoka stopnja demokratizacije neke države v razvoju znižala raven upravljanja in splošnega stanja družbe. Morda je tudi res, pravijo kitajski partijski misleci, da se zaradi uvedbe demokracije namesto avtokracije v nekaterih državah kakovost življenja poslabša.
To tezo bomo kmalu lahko preverili tudi na primeru Burme. Danes bo začel delovati novi parlament, v katerem bo Nacionalna liga za demokracijo (NLD) imela 77 odstotkov vseh svobodno izvoljenih poslancev (25 odstotkov sedežev je še naprej namenjenih predstavnikom močne vojske). Čeprav voditeljica zmagovalne stranke Aung San Su Kji ne bo opravljala nalog predsednice, bo dejansko stopila na čelo svoje države. Tako se začenja velika preizkušnja. Prvo vprašanje, ki ga bodo pri tem vsi postavili, je, ali bo demokracija prinesla mir.
Burma je tako kot tudi večina azijskih držav morebiten zgled za večnacionalno večkulturnost. Toda najprej se mora znotraj njenih meja končati državljanska vojna oziroma državljanske vojne, ki jih vojska že od trenutka razglasitve neodvisnosti leta 1948 bojuje z uporniki iz različnih etničnih skupin.
Dosedanji predsednik Thein Sein je tik pred zgodovinskimi volitvami, kjer je pričakovano izgubil oblast, na hitro podpisal premirje z osmimi različnimi oboroženimi skupinami. To je bila površna odločitev, ki ni mogla prinesti trajnih rešitev, zato se nadaljujejo boji z Vojsko za neodvisnost Kačina in Državno vojsko Šana. Aung San Su Kji je obljubila, da bo pripravila natančen mirovni predlog in se osebno zavzela za mirovni dialog.
Drugo vprašanje se glasi, ali bo demokracija zagotovila enakopravnost. Več kot milijon pripadnikov naroda Rohingja nima nikakršnih pravic v državi, ki jim do zdaj ni hotela podeliti niti državljanstva. Demokracija po definiciji pomeni pravico do izražanja različnosti, toda ali bo krhki Aung San Su Kji uspelo še pravočasno določiti mejo med svobodo in radikalnostjo ter zaustaviti šovinistično budistično duhovščino, še preden bo ta izlila nov odmerek sovraštva do muslimanov?
Tretjič, ali bo demokracija preprečila korupcijo? Leta 2014 je bila Burma na 178. mestu po družbenem proizvodu na prebivalca. Istega leta je Transparency International uvrstil Burmo na 144. mesto po stopnji koruptivnosti. Tudi po stopnji demokratičnosti je bila Burma leta 2014 na 144. mestu Economistovega seznama. Letos bo na tej lestvici gotovo zelo napredovala. Ali bo to pomenilo, da je prestala preizkušnje in da bodo ljudje v tej državi bolje živeli že samo zato, ker je država demokratična? Odgovor je izjemno pomemben za Azijo. Tudi Evropa bi morala razmisliti o njem.
