Tiskane izdaje
Če bi jo postavili takrat, prav. Toda zakaj danes? Kaj hočejo z odkritjem povedati danes?
Včasih sem kar srečen in zadovoljen – vsaj kot kolumnist, če že manj kot posameznik in državljan –, da živim v Sloveniji. Če bi recimo kot hrvaški kolumnist svojeglavo in sam proti vsem napisal, da je bil general Gotovina obsojen na vsaj toliko zapora, kot si ga je zaslužil, bi se mi pod pritiskom poblaznelega javnega mnenja lahko zgodilo tudi kaj zelo neprijetnega. Ampak res neprijetnega.
Tako pa hvala bogu živim v dostojni in varni in predvsem svobodni državi. Ko gre za dopuščanje drugačnih mnenj, so pri nas kolikor-toliko civilizirani celo najbolj pravoverni in najbolj konservativni hardlinerji. V najslabšem primeru jih lahko recimo fašem v pismih bralcev.
Takole so pred nekaj tedni zapisali ponarodeli partizani: »V imenu več kot 3.500 članov Območnega združenja borcev za vrednote NOB Nova Gorica prosimo uredništvo SP, da bralce priljubljene priloge zavaruje pred vse pogostejšimi čustveno nekontroliranimi in skrajno žaljivimi izjavami kolumnista Crnkoviča o spominskih dejavnostih in o izvoljenih voditeljih Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije in predvsem našega spoštovanega predsednika Janeza Stanovnika. Pisanje kolumnista omalovažuje na desettisoče ljudi, ki se vsako leto udeležujejo naših proslav in prireditev, prav tako pa žali tudi ustvarjalce in nastopajoče na teh prireditvah.«
Dovolite mi, prosim, da še malo nadaljujem s temi čustvenimi izbruhi in žalitvami.
Janez Stanovnik je na slavnostni seji glavnega odbora ZZB predsednika Türka pozval, naj povabi skupino uglednih ljudi, ki bodo povedali svoje mnenje o stanju v državi, ki da »umira pri živem telesu«, »drsi v dezintegracijo« in je »zunaj ljudske pameti«. Ob isti priložnosti pa je pozval mladino, »naj stopi pod prapor partizanstva, ki je že enkrat rešilo domovino, pa jo bo še enkrat«.
Glede Stanovnikove state of the union diagnoze bi rekel samo to, da se mi njegovo mnenje zdi približno toliko merodajno kot mnenje tistih, ki šimfajo za šankom. Tudi dobronamernost in zaskrbljenost ga ne opravičujeta. Dobronamerni in zaskrbljeni smo vsi, nekateri so samo bolj glasni od drugih.
Stanovnikovo zanašanje na predsednika in mladino pa je vljudno rečeno najbolj pomilovanja vredna naivna domislica, kar jih je zadnje čase izustil kak zaskrbljen dobronamernež. Mladina »naj stopi pod prapor partizanstva, ki je že enkrat rešilo domovino, pa jo bo še enkrat«?! Naj se smejim ali sočustvujem? Res ne vem.
Prav tako pa ne vem, ali je Stanovnik samo pozabljiv ali pa je v resnici prebrisan. V kratkem intervjuju za Dnevnik je v zvezi s partizanskimi vrednotami – med katerimi je bila prva tovarištvo – namreč dodal še naslednje: »Druga [vrednota] je pa resnica. Poglejte, kolk se dans laže. Poglejte, kolk se dans skriva, kolk se farizejsko eno govori, drugo pa dela. V partizanih je pa resnica bla kriterij tega, al stojiš al pa padeš.«
Neverjetno je to Stanovnikovo ultrakonservativno zaničevanje domnevno pokvarjene sedanjosti! Neverjetne so te pavšalne sodbe, ki si jih z neznosno lahkostjo dovoli vsak, ki ima vsaj pet minut časa in nekaj funkcij in zaslug na grbi!
Neverjetno je tudi, da je po najmanj petinštiridesetih letih kontinuitete iluzionističnega, za silo, na silo in s silo pokrpanega političnega sistema prav star partizan in pomemben člen ancien režima tisti, ki se čuti politično dolžnega in moralno kompetentnega razglašati, da se danes na debelo laže!
A najbolj neverjetno je, da si predsednik ZZB še po šestdesetih, sedemdesetih letih drzne govoričiti o resnici kot temeljni vrednoti partizanstva! Oprostite! Ali ste mogoče opazili, spoštovani varuhi vrednot, da so nekateri med vami – pa tudi če so bili čisto drugi – to resnico že med NOB kompromitirali z lažmi?! Ali ste mogoče opazili, če ste živeli v isti državi kot vsi drugi, da so vam to resnico cela desetletja prikrojevali in ponarejali z lažmi, da je od nje ostalo bore malo?!
Pravkar sem zanalašč uporabil besedi »prikrojevali« in »ponarejali« – to pa zato, ker ju je pravkar uporabil tudi predsednik Türk v govoru na proslavi ob dnevu upora proti okupatorju.
Takole je rekel: »Časovna razdalja od obdobja narodnoosvobodilnega boja se povečuje. In to oddaljevanje dovoljuje vselej nova raziskovanja in nove poglede. Nikakor pa ne daje prav interesnemu in političnemu prikrojevanju ali celo ponarejanju zgodovine. Vse poskuse te vrste je treba jasno zavrniti. Tudi to je eno sporočil ob sedemdesetletnici upora proti okupatorju.«
Kučan pa je pribil: »Ali je zato kaj bolj prirodnega in razumljivega kot to, da si ne glede na to, katerega časa otroci smo, ne bomo pustili umazati naše preteklosti in vzeti naše današnje stvarnosti?«
No, to je bilo leta 1975.
Da ima predsednik države leta 2011 šestnajst minut in osem sekund dolg moralno spodbudni govor na proslavi, se mi zdi čisti anahronizem. Da pri tem govori v slogu ideološke retorike iz svinčenih sedemdesetih, stvar samo še poslabša.
Te proslave so že same po sebi postale čisti anahronizem. Anahronizem so ti kulturni programi kot razvedrilni element, katerega edini smisel je odvračanje pozornosti od duhamornosti politične, zgodovinske, nacionalne eksaltacije.
Odkod ta bizarna ideja, da mora predsednik države – ali kak drug visok državni dostojanstvenik – imeti govor za 27. april, 25. junij in 26. december? I, le odkod neki, če ne iz samoupravnega socializma in njegovega elaboriranega sistema samopotrjevalnih ritualov?
Türk sam je rekel, da je potreben prelom »z našo tranzicijsko navlako«. Že res. Toda še bolj je potreben prelom z navlako kontinuitete! Nehajte že s temi slavnostnimi govori in gesamtkunstwerki, ki nas spominjajo na stare čase! Nehajte z govori, ki replicirajo Kučana, Popita in Dolanca! Če si v dvajsetih letih niste znali izmisliti dostojnega in izvirnega, neideološkega načina praznovanja, potem je bolje, da nehate takoj!
In da ne bo pomote: zavračam takšne državne proslave nasploh, ne le državne proslave politične levice – čeprav te zavračam še posebej. Simboli politične levice so se namreč izrodili v abšlesano ikonografijo srpov in kladiv, peterokrakih zvezd in stisnjenih pesti, ki s svojo ceneno provokativnostjo služijo odkrivanju domnevnega razrednega sovražnika in legitimiranju svoje malovredne militantnosti.
