Dom in svet: Prelomno leto

Ne glede na različne ravni zaupanja, ki ga imajo, bodo volivci letos odšli na volišča v Čilu, Nemčiji, Franciji, Hongkongu, Iranu, Ruandi, Južni Koreji, na Nizozemskem in Tajskem, če omenimo samo nekatere.

Demokracija na vseh koncih slabi, tudi v uveljavljenih demokracijah je čedalje manj zaupanja v politike, stranke in participacijo nasploh. Pravkar se je izteklo leto upora, volivci na obeh straneh Atlantika so izrazili ljudsko jezo nad establišmentom. Politični sistem je pod pritiskom in letos bo na preizkušnji predvsem Evropa, moč populizma v EU. Vstopili smo v za celino najpomembnejše, najbolj usodno leto po padcu berlinskega zidu, volitve v dveh največjih evropskih državah bodo v marsičem razjasnile zgodbo Unije. Evropa lahko ali iztiri ali se konsolidira.

Razkraja se povojna ureditev, ne vemo, kaj bo zapolnilo praznino, ameriškega globalnega vodenja je konec, mednarodni kontekst je nepredvidljiv. V Washingtonu bo kmalu zaprisegel novi predsednik, padel je Alep, sirski predsednik Bašar al Asad postaja močnejši, naslanja se na dogovor med Vladimirjem Putinom in Donaldom Trumpom. Nato je šibek, Baltik vse bolj negotov, prihajajoči stanovalec Bele hiše pomeni nepredstavljivo negotovost za transatlantske odnose, Evropa, ki od Amerike vedno veliko pričakuje, ne ve, kaj bo. Ameriško-kitajska trenja se bodo zaostrila, to je v sozvočju z napetostmi v Južnokitajskem morju, jedrski sporazum z Iranom je krhek, Bližnji vzhod še nevarnejši, kot je bil. Toda leto bo ključno tudi za Evropo.

Na obzorju so volitve v treh ustanovnih članicah Evropske unije, na Nizozemskem, v Franciji in Nemčiji, morda tudi v četrti, Italiji. Pred marčnimi volitvami na Nizozemskem najbolje kaže skrajnemu desničarju Geertu Wildersu, pred kratkim je bil obsojen zaradi diskriminacije, poziva k referendumu po vzoru brexita. Zasuk v desno se nakazuje tudi v Franciji, kjer je pred aprilskimi in majskimi predsedniškimi volitvami favorit zmerni desničar François Fillon, pričakovati je, da bo porazil skrajno desničarko Marine Le Pen.

Jeseni bo volila tudi Nemčija. Večino parlamentarnih sedežev bo predvidoma dobila krščanska unija CDU/CSU, s čimer bo Angela Merkel že četrtič zapored postala kanclerka. In vendar je malo verjetno, da bi dobila tistih 42 odstotkov glasov kot pred štirimi leti, niti Nemčija ni več trdnjava stabilnosti, kot je bila. Kanclerka velja za najbolj izkušeno zahodno političarko, a se sooča s kritikami, ki jih ne pomnimo, medtem ko ima AfD visoko, 15-odstotno podporo. Devet mesecev pomeni v politiki neskončnost, pa vendar ankete kažejo nezadržno usihanje podpore tradicionalnim strankam, kar nakazuje manj stabilno koalicijo v Nemčiji. Velika negotovost obdaja tudi Italijo, vprašanje je, kako dolgo bo lahko predsednik republike odlašal z razpisom predčasnih volitev, potem ko je Mattea Renzija na čelu vlade zamenjal njegov zaveznik Paolo Gentiloni.

Slovenija lahko samo pobožno upa, da bo EU preživela. Ne glede na to, kakšna je, je Unija edini način zaščite pred lastno neodgovornostjo in neracionalnostjo.