Prepir

Prepir je predstava, včasih spominja na komedijo, a cirkus se lahko konča s tragedijo.

Objavljeno
27. junij 2015 18.45
imo-Silhuete
Mimi Podkrižnik, zunanja politika
Mimi Podkrižnik, zunanja politika
Prepir, povsod prepiri, intimni ali javni. Že otroci se naučijo pričkati, starši kregamo in se kregamo, med sorodniki, sosedi, znanci in neznanci vseh vrst se vedno znova vnamejo prepiri. In kako brezsramno prepirljiva je šele politika. Stoji na odru, nabrusi jezik, zaviha rokave, pokaže mišice, vznemiri duha in napove vojno. Ker so medijske luči zanjo vedno prižgane, si da še toliko več duška. Sodobni čas ima pač rad močne reflektorje in težke besede: brexit, grexit ... so skovanke iz evropskega besednjaka novodobnih groženj.

Razkoli so prafotografija zgodovine, rodovitni humus ideologij, razklanost je breme sedanjosti. Kregajo se levo z desnim, nekdanje s prihodnjim, urbano z ruralnim, mi z jaz, skupaj z narazen, »zmoremo« z »ne znamo«, vidno z nevidnim, pavšalno s konkretnim, moško z ženskim, vaša resnica z našo lažjo – in obrat­no.

Pred nedavnim me je presenetilo, kako hitro razdeljenosti po slovensko zaznajo tujci. Ni potrebne prav veliko pronicljivosti in tenkočutnosti, da bi začutili, koliko se v ideoloških sporih samouničuje naša družba. Odprejo časopisje, pozorno spregovorijo z domačini in že po petih, desetih minutah se menda zbistri, kdo je kdo in na čigavi povojni strani ... Preteklost reže z nabrušenim nožem in vleče nazaj, namesto da bi pomagala potiskati naprej.

V prepiru, ki ga mnogi iščejo, številni pa se mu ne morejo izogniti, se potijo malone vse družbe – čeprav nekatere bolj in druge manj očitno –, slika sveta je nasilna in zdi se, da se spet zmerjamo čedalje bolj agresivno. Kreganju kot vaji v slogu smo redno priča tudi na privzdignjenih evropskih parketih. Reševanje nesoglasij ni le diplomatsko fino, uglajeno in zadržano v strasteh, spozabljanja je prav tako veliko, sprevračanja in igranja tudi, kakor je sploh ogromno medijske psihologije.

Grško dramo, na primer, je občasno mogoče brati kot odrsko preizkušanje v trmasti vzdržljivosti, inteligenci, čustvih in videti kot parado rafalov med »bruseljskim slonokoščenim stolpom« in »grškimi bogovi«. V njej je širše evropsko občinstvo začelo že skoraj uživati … Prepir je pač svojevrstna predstava: nevpleteni lahko med odrskim razdajanjem igralcev mehko pozabljajo na lastne težave. Včasih spominja na komedijo – zaradi političnega cirkusantstva –, čeprav se je bati, da se bo za malega človeka končalo s tragedijo. In ker ni nikoli mogoče vnaprej izključiti možnosti požara, bi nas vse moralo skrbeti – za evropski projekt. V preteklem stoletju je nastal kot plemenit boj za večni mir na stari celini, da se ne bi več toliko prepirali: z besedami in puškami.

Vsakdo se kdaj spre, morda celo neprimerno in nedostojno skrega, če ne z drugim, pa s samim seboj. Glasovi se dvignejo, vsepovprek poletijo ostri pogledi, zadonijo lahko močne besede. Potem ko je vihar mimo, si vest vsaj tu in tam zastavi vprašanje: in kaj sem dosegla? Na dolgi rok? … Potem je tudi čas za štetje žrtev in spoznanja: je mogoče, da bi se ljudje kdaj tako zelo ubrali, da bi se lahko razumeli v vseh odtenkih? Nesporazum v dojemanju bo vedno ostal, če ne v grobem, pa zagotovo v finesah – in v nevidnih detajlih je globoko bistvo. Naj smo še tako iskreni, nikoli ne zmoremo v vsej polnosti dojeti drugega, mu pojasniti svojega prav niti povsem zaznati njegovega; ker se ne znamo seliti iz lastne v tujo kožo. Tudi zato se ni pametno podivjano kregati, kajti besni konstruktivni prepiri niso pogosti, precej večkrat so groteskni, absurdni …, v stopnjevanju lahko umanjka spoštovanja in včasih tudi samorefleksije.

Te dni na zahodnem robu stare celine opazujem, koliko so prepirljivi ali pa spravljeni s seboj in s svetom sodobni Portugalci. Imeli so hude gospodarske težave – kakor v Grčiji je tudi pri njih pred leti red delala neizprosna trojka – in še vedno imajo velike socialne probleme. Rešujejo jih na svoj način – od daleč je slišati tiho, videti evropsko pobotano – in dokaj uspešno. Vsaj statistično gledano in tudi intimno gre ljudem, kakor povedo prijatelji iz Lizbone, zlagoma vendarle na bolje. Upirajo se po svoje, z več notranjega hrepenenja kot zunanje drame, nad čimer se niti ne kaže čuditi: Portugalci pojejo fado.

Nismo vsi enako pomirjeni. A v mir je treba verjeti. Hvalnice prepiru ne moremo napisati. Medtem ko bi jo peli, bi spet zamudili preveč lepega.