Od nove vlade, o kateri državni zbor odloča jutri, javnost pravzaprav ne pričakuje veliko. Da smo v hudi gospodarski krizi, je očitno, in da se čudežev ne da delati, vsaj v večjem obsegu ne, je tudi jasno.

Tako nova vlada – pravi čudež bi bil, če jutri ne bi bila imenovana – ne bo čez noč odpravila krize, izboljšala gospodarskega položaja in povečala kakovosti življenja. Kratkoročno bo prej obratno. Za vsakršno vlado bi v sedanjih razmerah veljalo enako.

Hkrati pa se od te vlade pričakuje veliko. Namreč, da bo ustavila razraščanje krize, slabšanje gospodarskega položaja in upadanje kvalitete življenja in da bo sprožila procese, ki bodo krivuljo postopoma obrnili navzgor. Čeprav se to morda ne zdi veliko, je v resnici nekaj najtežjega, kar vlado lahko doleti. Zahteva namreč uigrano vladno moštvo, soglasje v vladni koaliciji, podporo socialnih partnerjev in tudi nekaj razumevanja na opozicijski strani, predvsem pa podporo javnosti.

Prav ta utegne biti največji problem novonastajajoče vlade Janeza Janše. Za del javnosti ni sprejemljiva že a priori, zaradi načina, kako je prišla na oblast, še bolj pa zaradi svojega kontroverznega predsednika. A tudi preostali del že pred začetkom postopoma odvrača od sebe s krčevitim vztrajanjem pri nekaterih spornih ali vsaj premalo prediskutiranih odločitvah, kakršna je, denimo, ukinitev samostojnega ministrstva za kulturo ali prestavitev tožilcev v pristojnost notranjega ministrstva. Kot da bi vsako upoštevanje pomislekov javnosti pomenilo poraz in kot da je izogibanje porazom pomembnejše kot zaupanje javnosti!

Še so živi strahovi iz prejšnjega mandata Janševe vlade. Takrat je na koncu ostala brez zadostne podpore javnosti in tudi takrat to ni bilo v zvezi z gospodarskimi rezultati, pač pa z omejevanjem svobode duha.

Foto: Leon Vidic/Delo