Tiskane izdaje
Slovenski strip. Na voljo je v redkih javnih knjižnicah in pri ljubosumnih zbiralcih.
Na številne julijske predloge sem vselej dobil enak odgovor: pojdi ven, med stanovanjske stolpnice in griče iz gramoza, pojdi med ljudi, zbirajo se v baraki na Kebetovi, vežejo otrobe, ovratne rute in plezalne vrvi, oklevam in tehtam možnosti, kroj mi ne leži in odzivam se vedno ob napačnem času, vendar znam na prste žvižgati in se nositi kot predsednik vlade, zato vstopimo, kar bo, pa bo, bilo nas je deset, strumno smo stali v polkrogu tabora, šotorska krila mahedrajo in žerjavica cvrči, leteče iskre in dvignjene zastave, hura, hura, svečano smo prisegli, da bomo vrata pustili na stežaj odprta za nesrečnike, če kakšen bi pritaval kot žrtev črne krave, tako smo brali v stripu Magna Purga slikarja Kostje Gatnika, vse zmote zapisujemo, od groze nekateri tudi bruhamo, ker je hudo, če tik nad gozdno mejo izgubiš markirano stezo in pozabiš, kaj je encijan in kdo tlačan, potem pa naletiš na strogo in obilno molznico, usmeri te naravnost v Saharo, če pobaraš jo za pravo pot, verjameš mi lahko, drhteči zvok trobente me je pritegnil k delu v skupini, pisani našitki na rokavu srajce in veščine, zvijače in gozdarska sila, razcepiti poleno in porabiti trske za lično pagodo, to človeku pride prav, če služi sam za cigarete in časopise, sosedu mora pri selitvi pomagati in dobro voljo širiti kot gibčna duša, po kuhinji se suka v molitvi za izgubljene brate, kri teče iz prebodene blazinice, pod kožo na palcu so skriti dokumenti, kaj sem hotel drugega, poiskal sem začasni stik z dišečim zrakom, tekočo vodo in elementi.
Janez Jalen: Bobri
Slovenski domoznanski roman.
Na obronkih mesta leži močvirnati svet, človek ni sam prišel, prišel je z velikim jezerom, pred štiri tisoč leti je kotlino napolnilo, deblo so zabili v blatno dno, potem še eno in tako naprej, trmasto in brez predaha, dokler niso dobili stebrov za ploščadi in mostičkov, nad bruni se vleče vlažni dim, ogenj je prižgala strela pod kopiti losov, turov in jelenov, orožje iz bakra in orodje iz kamna, ne vem, zakaj bi pozabili lovce s sulicami za sunke iz bližine, Brkati Som, Oprezni Srnjak, Pegasti Ris, zavetrne zalive so odkrivali, skupaj s črnolasimi vzhodnjaki so prodrli do morske plitvine, stiki, spori in sporazumi so dali mogočni rod, voditi ga je treba s trdo roko in prožnimi možgani, orjaški je napor, če si drzneš prevzeti odgovornost v imenu skupnosti, školjke na pomrznjeni gladini, lepe kot ogrlica iz lačnih volkov, pravično in boleče je braniti pleme, krika me ni strah, prav nasprotno, vadim ga do pičice tako, kot piše v romanu iz treh knjig, Janez Jalen: Bobri, listal sem strani in vestno pazil, da nisem jih navlažil, od vrstice do vrstice sem gnal oči, iskal sem vir za župnikove raziskave o življenju prednikov, zavitih v kožuhe in navajenih na pomodrele ustnice, posnemal sem rokodelske spretnosti, vajo sem mnogokrat ponovil, porabil sem veliko časa, ploščati kamen pa se ni zagozdil v razporek na koncu palice, ni želel postati sekira iz nefrita, Ostrorogi Jelen jo vihti, največji med mostiščarji, pod Rožnikom sanja o kruhu iz kvasa in moke, povsod odkriva nove možnosti: dobro nam bo šlo, če bomo sejali žito in izpirali zlato, očitna je razlika, mogoče prav zato, ker tako očetje kot sinovi ljubijo v prid plemena: kjer prej počivala je flota drevakov, zdaj polje lana šumi s prgiščem zapoznelih makov.
Max Bunker (Luciano Secchi),
Italijanski strip. Na voljo je v vseh zasebnih trafikah.
Gozdni duh s sekiro je z mano hodil v šolo, med mehkimi platnicami učbenika sem ga varoval z možgani na paši, slikanju zgrešenih ciljev sem se predal, gojil sem kritiko velikih laži in privlačnost sem našel v revščini, smetarske tovornjake sem preučeval in nasmeške vadil, od prikupnih so zgovorno daleč, ostri in pekoči kot šala, napačno dojeta, bral sem strip, Brazilci in Francozi so ga spregledali, ni bil tako cenjen in priljubljen kot v Italiji, torej doma, za nas pa sledeče velja: obrisali bi se pod nosom, če založba Vijesnik ne bi začela zvezkov tiskati v formatu žepnice. Leta 1972 je zaposlila prevajalca po imenu Nenad Brixy, Zagrebčana na frekvenci pločnikov in poznavalca postopaških psovk, trikov in modrosti v soteskah med nebotičniki, prodajalne z rožami, spominki in sestradanci, foliranti in bleferji v službi resnice, pravice ni, če dostava ne pride do trafike, na križišču Vodnikove in Celovške ceste smo zaman čakali v soboto ob četrt na eno, Piki in Jaka, Soki in jaz, stali smo pred rdečkastim akvarijem, prekritim s časopisi vse države, oprostite, fantje, nič ne bo, tiskarna sicer dela, ampak kamion je šel gladko rakom žvižgat, adijo, čao, zdravo, strmeli smo kot tele v nova vrata, stare številke bomo listali pri Sokiju doma, starša sta na njivo šla, zbrani smo v sekti, risar in pisatelj, oba živita v podpisu Magnusa in Bunkerja, čeprav sem dolgo mislil, da Jamesa Bonda karikira en mojster z izbranimi sodelavci: debeluhar s hrčkom na ramenu, pritlikavi agent z velikim nosom, brezzobi tajnik, ki umira na obroke, angleški lord z jezikom iz tekočega medu, preplašeni lepotec in Broj Jedan na vozičku za paraplegike, papigo obvešča o vohunih pri Homerju, z nami pa razpreda o kraljevski cesti brez cilja in strahu.
Ferenc Molnar: Dečki Pavlove ulice
Madžarski mladinski roman. Na voljo je v številnih javnih knjižnicah in pri širokosrčnih posojevalcih.
Spominske knjige so prišle v modo in odšle kot hulahup obroči, klik klak kroglice in PEZ figure, sladke muke in izvirne slike, vselej slike ob novem geslu, sestaviti ga moraš sam, spodobi se in pravično je, primerno in zveličavno, ne pozabimo na usmiljeno sestro Valentino s prilepljeno podobico svetega Frančiška, preskočimo učiteljice na osnovni šoli pod mestnim gradom, kar s podpisom so opravile dolžnost, raje oživimo reke, ki na naših tleh izvirajo, naslikane z vodenkami, obudimo nauke s klicajem in mnogo jadrnic, izposojenih daril, različnih psov in ptic med napisi o dolgosti našega življenja, ki je kratka, na prvo stran potem poglejmo, ko se povsem odpre: moja knjiga prosi, da jo čista roka nosi, usnjene platnice s pozlačenim robom, struge citatov in tokovi prijateljstev, sklenjenih in opuščenih, če ne razkrojenih, sorodni stavki na papirju, gladkem tako zelo, da spodrsne nalivnemu peresu in barvnemu svinčniku, voščenka AERO Celje je prava pridipravka, najboljša pa je šminka z breskovim okusom, bežnim odtisom sledim, prvič sredi knjige, drugič sredi glave, raztreščila se bo kot zrela lubenica, kar naj, če hoče, še bolj sočno in odločno v nove čase, razredna lepotica je to zgledno znala, stanovanje njenih staršev z rumeno dnevno sobo, tam me je zapeljevala, ob klubski mizici na tleh pred kavčem nisem obsedel kot nemi Buda, vzel sem, kar je dala, brsteče prsi tik pred mojimi očmi, dotik trepalnic in poklonček, ki nado zbuja, Dečke Pavlove ulice sem prebrala, končno ti bom vrnila knjigo, zvečer ob sedmih se dobiva, nisem zinil, oprosti, točnost me žali in utruja, ure sem odšteval, božal sem frnikule v žepu in hrepenel, da mi napiše: čeprav sem na zadnji strani, za vedno me v spominu ohrani!
