Proti-slovja: Barrosova svetlikanja

Enkrat letno, ob začetku jesenskega zasedanja evropskega parlamenta, se predsednik evropske komisije obrne na evroposlance z govorom o »razmerah v Uniji«. Nastop je slaba kopija ameriškega »state of the union«. Ne zato, ker predsednik komisije ponavadi govori dopoldne, in ga nihče izmed pol milijarde državljanov Unije nima ne volje ne časa poslušati, ameriškega predsednika pa zvečer udarno prenašajo vse televizije, ampak zato, ker je teža njegovih besed za večino Evropejcev zanemarljiva.

Portugalec José Manuel Durão Barroso, ki vodi komisijo že deveto leto, torej vsa predkrizna in krizna leta, se je letos trudil povedati, da smo dosegli dno, da gre na bolje, in da je že videti luč na koncu tunela. Trdo delo njegove komisije, ki ga najbolj kritični poslanci v evropskem parlamentu sicer niso opazili, kar so mu tudi povedali, naj bi torej dajalo sadove. Čeprav se komisija še kar otepa z več kot 26 milijoni brezposelnih Evropejcev, z nedelujočim trgom dela, šepajočo bančno unijo in vedno hujšimi socialnimi težavami prebivalstva, kar z drugimi besedami pomeni, da Bruselj z evropskimi strukturnimi reformami ne zamuja nič manj od najbolj kritičnih članic, ki jim grozi s svojim posredovanjem.

Dobro bi se bilo zato vprašati, kako Barrosov optimizem vidijo Ciprčani, Grki, Španci, Francozi, njegovi rojaki Portugalci ali taki Evropejčki, kot smo mi, ki se jim svetlikanje, o katerem je govoril, zdi bolj podobno luči vlaka, s katerim nad nas drvi bruseljska trojka. Kajti razmere v EU, čeprav se je izkazala za bolj trdoživo, kot smo si mislili, niso tako vzpodbudne, kot jih skuša prikazati prvi evropski komisar. Kar je mojstru bruseljskega ekvilibriranja seveda kristalno jasno. Ne dvomimo namreč, da odlično pozna javnomnenjske raziskave, po katerih več kot polovica Evropejcev ne zaupa več evropskim institucijam, do Unije pa ima pišmeuhovski, celo vse bolj populistično odklonilen odnos, kar že skrbi celo evroposlance. Razmer samo s komisarskimi pamfleti, češ, »zdaj je čas, ko moramo vsi, ne glede na politične in ideološke razlike, storiti nekaj za Evropo«, zagotovo ne bo mogoče popraviti. Unijo, ki je v krizi razgalila vse svoje »konstrukcijske« napake, bo treba tudi v primeru, če se izvleče iz krize, prej ali slej razstaviti. Potem pa jo sestaviti povsem na novo. To bo, če upoštevamo sedanji način odločanja, ki se ga Barroso v desetih letih svojega mandata niti dotakniti ni upal, gigantska naloga. A če je ne opravimo, je naslednja kriza že programirana.

Barrosov »state of the union«, zadnji v njegovem mandatu, torej ni bil dosti več od startnega strela za začetek evropske predvolilne kampanje. Nov evropski parlament bomo volili že čez osem mesecev. In šele takrat, ko bo jasno, koliko Evropejcev bo maja prihodnje leto sploh prišlo na volišča, in kako močne kandidate bomo imeli na izbiro, bo mogoče povedati, ali je svetlikanje na koncu tunela res začetek izhoda iz težav, ali pa gre za vlak, ki se nam z nezadržno hitrostjo približuje. Iz nekih prejšnjih časov in neke druge federacije mi je ostalo v spominu, da vedno, ko komisarji sredi krize začno govoriti o luči na koncu tunela, to ponavadi pomeni slednje.