Bomba v stekleni palači

Kdor je ta teden samo malce pozorneje spremljal splošno razpravo ob začetku zasedanja generalne skupščine Združenih narodov, ni mogel spregledati ogromnih razlik med stališči velike večine članic, ki jih zastopa novi generalni sekretar Antonio Guterres, in nastopom političnega novinca Donalda Trumpa, ki je tokrat prvič nagovoril avditorji v stekleni palači ob Vzhodni reki.

Razlog nikakor ni bil le neverjetno brutalen, lahko bi rekli celo primitiven verbalni obračun novega ameriškega predsednika s severnokorejskim »Rocket Manom«, ob katerem je večina diplomatov ostala odprtih ust, mediji pa so se potem na veliko razpisali o tem, kako da bo Trump »povsem razsul« Severno Korejo, če mali Kim Džong Un ne bo odnehal.

Razumemo jih. Medije, namreč. Zelo »tiražno« je brati, kako se, kot pred kakšnim gostilniškim pretepom, verbalno obdelujeta dva primitivca in drug drugemu grozita, kdo da bo dobil večjo jedrsko batino. Ni pa smiselno. Še zlasti ne v Združenih narodih, ki niso gostilna in niso nastali zato, da bi si države za tamkajšnjim govorniškim pultom medsebojno grozile, ampak da bi skupaj reševale probleme, še preden ti lahko privedejo do takih, pogojno za ves svet nevarnih medsebojnih groženj.

Donald Trump, če je že postal predsednik še vedno najmočnejše izmed petih stalnih jedrskih članic varnostnega sveta, ki so prvenstveno zadolžene prav za zagotavljanje svetovnega reda in miru, bi to moral vedeti. A mu zadeve očitno niso povsem jasne. Medtem ko je generalni sekretar OZN Guterres v svojem nastopu o Združeni narodih govoril kot »o nas, ki se imamo za mednarodno skupnost, in smo kot taka skupnost tudi pripravljeni reševati medsebojne probleme«, je novi ameriški predsednik v središče svojega govora postavil »suverenost nacionalnih držav« in »domoljubje kot temelj Združenih narodov«, kar je svetlobna leta daleč od smisla OZN. Za Guterresa so bile grožnje z jedrskim orožjem »absolutno nesprejemljive«, Trump je pred svetovnim avditorijem z njim grozil. Diametralne razlike so se ponovile pri beguncih, kjer je generalni sekretar kot dolgoletni visoki komisar UNHCR opozarjal tako na akutnost kot na kompleksnost problema, medtem ko so bili za Trumpa dovolj zidovi in »begunski rezervati«, če o klimatskih spremembah, ki so za Gurerresa »za ves planet nevarna pot samuničenja«, niti ne govorimo. Trump jih v svojem nastopu ni niti omenil.

Celo tam, kjer je svet tudi po zaslugi Trumpovega predhodnika Baracka Obame vsaj nekaj malega vendarle dosegel za »dokončno odpravo jedrskega orožja«, kar je bil »življenjski cilj« prvega temnopoltega predsednika ZDA, si novi ameriški predsednik ni mogel kaj, da ne bi miniral jedrskega sporazuma s Teheranom. Očitno se mu predlogi o prepovedi in popolni odpravi vsega jedrskega orožja (tako kot našemu premieru) zdijo preveč utopični, da bi bili vredni resne obravnave. Donald Trump namerava jedrske probleme, celo s takimi državami, kot je Iran, ki je z jedrsko peterico že podpisal veljaven mednarodni sporazum o zgolj miroljubni uporabi atomske energije (in se ga tudi drži), reševati s pozicije sile.

Se jedrski Kim Džong Un, ki ga nihče ne bi niti opazil, če ne bi ves čas dregali vanj, res še zdi največji svetovni problem?