Proti-slovja: Cameronova ruska ruleta
sob, 06.02.2016, 12:00
Proti-slovja: Cameronova ruska ruleta
Igra je preveč tvegana, da bi EU po njej še lahko postala to, kar bi od nekdaj rada bila.
Najprej si je pištolo na sence nastavil britanski premier David Cameron. Nato je bil, saj se spomnite Lovca na jelene, po pravilih igre na vrsti šef evropske komisije Jean-Claude Juncker. S strahom in izmotavanjem, da bi bile zahtevane reforme tudi za preostalo EU morda sprejemljive, da pa se je o njih še treba pogovarjati, se je ta teden zgodil naslednji »klenk«. In pištola je znova v Cameronovih rokah.

Zakaj so se na Otoku odločili kontinentalno Evropo, ki nikoli ni bila vajena tako možatih iger, na lepem izsiljevati z zelo tvegano rusko ruleto na vse ali nič, najbrž ne bo nikoli povsem jasno. Zelo jasno pa je, zakaj so se za igro odločili prav zdaj, ko se v Evropi znova lomi staro in novo, celina pa je ob vseh problemih, ki so se vsuli nanjo, povsem iztirjena. Velika Britanija se nima zaman za svetovni imperij. Ki resda že desetletja usiha, vendar še vedno zelo dobro obvlada taktiko, kdaj se strateško pomembne igre lahko dobivajo in kako. Margaret Thatcher je v vseh prelomnih trenutkih od Evropske unije vedno iztržila vse, kar je bilo Otoku koristno. Nazadnje ji je to izjemno dobro uspelo v pogajanjih o nemški združitvi, ko so Britanci dobili marsikaj, kar so si ostali Evropejci lahko samo pobožno želeli. Pri tem pa so še vedno – čeprav v svoji »splendid isolation« – obdržali status za Evropo in vse njene procese ključne države. V Evropi namreč od nekdaj velja to, kar so vse povojno obdobje znali zelo lepo ubesediti v Washingtonu – da mir na celini preprosto ni mogoč, če nimaš Britancev ob sebi, Nemcev ves čas pod nadzorom, Francozov pa nekoliko vstran.

In tako je, vsem spremembam navkljub, še danes. Evrope brez ustreznega ravnovesja med tremi ključnimi narodi preprosto ni. Še posebej je ni v časih, ko se celina lovi med vse hujšimi pritiski TTIP in velikega kapitala, ki bi jo spremenil v en sam velik (londonski) »city«, in med starimi predstavami o kolikor toliko socialno pravični uniji. Britancem je zato kristalno jasno, da je čas za reforme pravi. Če je šlo s »poljskimi vodovodarji«, kaže izkoristiti tudi »sirske inženirje«. Toliko bolj, ker so predlagane reforme, ki ne pomenijo le manj Evrope, ampak predvsem občutno manj socialnih ugodnosti za prišleke, v marsičem in vsaj potihem všeč tudi veliki večini ostalih evropskih voditeljev. Možnosti, da Cameron na koncu uspe s svojimi izsiljevanjem, naj je še tako v nasprotju z vsemi veljavnimi pravili evropskega dogovarjanja, torej sploh niso tako majhne, kot si nekateri mislijo. Tudi zato ne, ker Britanci natanko vedo, kako se to dela, Evropa pa se vsakič, ko gre za res pomembne strateške odločitve, praviloma izgubi v svojih neskončnih razpravah o nepomembnih malenkostih.

Cameronova »ruleta« se bo zato nadaljevala najmanj do prelomnega vrha EU, ki bo 18. februarja, najbrž pa še po njem. Juncker bo pod pritiskom Merklove, ki se zelo dobro zaveda, da Evropa brez Britanije ni več Evropa, ves čas popuščal, v Londonu pa bodo vsakič sproti odgovarjali, da je to sicer lepo, a še vedno premalo. Dokler se naboj ne bo znašel v cevi in bo počilo. In Evropa, ne glede na to, v čigavih rokah se bo sprožila pištola, nikoli več ne bo imela priložnosti postati to, kar bi od nekdaj rada bila. Ker to sploh ne bo več tista Evropa, ki jo poznamo.

Proti-slovja: Cameronova ruska ruleta

Cameron predlaga, da delavci iz EU na Otoku štiri leta ne bi bili upravičeni do enakih socialnih pravic kot Britanci. Foto: Yves Herman/Reuters

Prijavi sovražni govor