Proti-slovja: Čas stabilnih genijev

Če Evropa ne bo znala ustaviti svojih populistov, se tudi njej lahko zgodi Trump.
Objavljeno
12. januar 2018 15.29
Damijan Slabe
Damijan Slabe

Ni največji problem, da imajo ZDA predsednika, kakršnega pač imajo, je ob tvitu Donalda Trumpa, da ni otročji, kot ga prikazuje sporna Wolffova knjiga, ampak zelo »stabilen genij, saj mu je v prvo uspelo postati predsednik države«, predsednikovo izjavo komentiral Paul Krugman. Združene države so po njegovem, če smo pošteni, že večkrat imele zelo mediokritetne predsednike. Eden takih je bil zvezda tretjerazrednih kavbojskih filmov Ronald Reagan, ki je s svojo »vojno zvezd« sesul Sovjetsko zvezo, čeprav je ob koncu mandata že kazal jasne znake alzheimerjeve bolezni. Problem je, pravi Krugman, ker danes taki »stabilno genialni« predsedniki, za kakršnega se ima Trump, niso več obdani s prvovrstno ekipo ekspertov, ki bi preprečevali njihove največje neumnosti, in še večji problem je, ker ne deluje več sistem »checks and balances«, zaradi česar predsednik lahko ignorira pravno državo in celo zlorablja svoj priviligirani položaj.

Zdaj pa prestavimo to, kar Krugman trdi za ZDA, v evropske razmere, in se vprašajmo, ali ob dejstvu, da vse, kar se zgodi na oni strani Atlantika, prej ali slej pride v Evropo, tudi na stari celini nismo že krepko zakoračili v čas »stabilnih genijev« Trumpovega kova? Vse bolj avtoritarni vzhodnoevropski desničarski populisti Orbanove vrste, vrste Kaczynski ali Erdoğan, ki v resnici nikoli niso izkusili demokracije, kjer bi res deloval sistem nadzora med različnimi vejami oblasti (nemški sociolog Ralf Dahrendorf trdi, da je za nastanek demokratične družbe potrebnih najmanj 60 liberalnih let), so namreč tudi v Evropi že vse pogosteje produkt obojega. Po eni strani pomanjkanja kompetentne politike, čez katero populisti s svojimi poenostavitvami ne bi zmogli tako zlahka splezati na oblast, in po drugi strani kritično načetega sistema »checks and balances«, ki ne zmore več brzdati njihovih avtoritarnih ambicij.

Obojemu je seveda treba z zvrhano žlico dodati tudi razočaranje volivcev nad »esteblišmentom«, ki je v Ameriki tako nesrečno na oblast izpljunilo Donalda Trumpa, in ki tudi v Evropi že povzroča, da je eminentnih osebnosti, ki bi bile sploh še pripravljene vstopiti v politiko, le še za vzorec. Ne le v Bruslju, povsod. Kar poglejte, s kakšno težavo celo »novi obrazi« pri nas vsakič sproti iščejo vsaj še približno primerne ministre in ministrice.

Trend je grozljiv, »trumpizem« pa je s svojo tviteraško politiko, omejeno (v obeh pomenih besede) le še na »šov učinke«, naravnost katastrofalen. Toliko bolj, ker se prijemlje celo v starih zahodnoevropskih demokracijah, kjer se na oblast prebijajo mladi, največkrat le še kvazi revolucionarni in kvazi kompetentni politiki Macronovega ali Kurzovega kova, ki znajo s spretnim obvladovanjem novih medijev in svoje samopromocije (podobno kot Trump) edini še očarati vsega naveličane volivce, za kaj več pa tudi njim zmanjka idej.

Če Evropa ne bo znala odpraviti vseh teh odklonov in anomalij, ki so za zdaj še marginalni, in znova utrditi svoje demokracije, se tudi njej lahko zgodi dovolj aroganten, napihnjen in vase zaverovan »stabilen genij« (ne bi bilo prvič), ki si bo drznil staro celino po svoje narediti »great again«, ki mu bodo nad vsem razočarane množice sledile, vse bolj shirane evropske demokracije (tudi to smo že videli) pa ga ne bodo več zmožne ustaviti. Tako kot ne zmorejo ustaviti Trumpa.