Proti-slovja: Čuden TTIP

Je predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz minulo sredo škandalozno odpovedal glasovanje o resoluciji TTIP (čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo) samo zato, da resolucija ne bi bila sprejeta? Ga je preklical zato, ker bi lahko bila sprejeta, ali pa se je za nenavadno potezo res odločil zato, ker je bilo predvidenih amandmajev toliko, da bi se glasovanje lahko sprevrglo v prvovrstno vseevropsko politično manipulacijo?

Je odgovor na ta vprašanja, zaradi katerih se že dva dni bodejo evroposlanci, sploh pomemben? Jim kot politikom ni jasno, da je TTIP od samega začetka prvovrstna politična manipulacija? In to na račun točno tisti Evropejcev, ki naj bi jih oni zastopali. Zagovorniki sporazuma, na čelu z vse bolj domišljavimi in prevzetnimi predstavniki velikega kapitala so jo skupaj s »pro-ttip« politiki v veliki meri sami naredili za tako. Vehementno so ves čas trdili, da o nujnosti sporazuma sploh nima smisla razpravljati, kajti z njim bo nastal več kot 800 milijonski skupni trg porabnikov, kar bo na obeh straneh Atlantika omogočilo izjemno gospodarsko rast, ocenjeno na najmanj 120 milijard evrov, s tem pa tudi bistveno več delovnih mest in še več blaginje.

Lepo. Ampak zakaj se potem o vseh teh silnih »dobrobitih«, ki da jih bomo po novem deležni tudi Evropejci, vsi veliki akterji pogajajo tako na skrivaj? Na ravni ekspertov brez obrazov in za tesno zaprtimi vrati. In to o temah, ki bodo usodno krojile življenje 800 milijonov ljudi. Od kloriranih piščancev, ki so postali že kar zaščitni znak nasprotnikov sporazuma, do frekinga, monsantove koruze, monopolizirane vode, interneta, semenskih bank in korporacij, ki bi v primeru izgubljenega dobička lahko pred privatnimi razsodniki tožile celo države, posledice izgubljenih tožb pa bi potem plačevali davkoplačevalci.

Zares čuden tip je tale TTIP, ki veliko več pove o izgubljeni bitki med vsemogočnimi korporacijami in vse bolj podložno jim politiko, kot pa o prerekanjih med politiko in državljani. Sreča v nesreči je, da so korporacije v tej bitki podcenile vsaj moč evropskih civilnih družbenih gibanj (če so že moč politike ocenile pravilno) in zraven prezrle še profesionalnost njihovih organizacij, ki so za silo še zmožne nuditi odpor tovrstni globalizaciji, amerikanizaciji in skorajda že pokitajčevanju evropske demokracije. Samo v krovni mednarodni organizaciji »Stop TTIP« je tako združenih že skoraj štiristo različnih skupin, iz dneva v dan pa se jim pridružujejo številne regionalne in lokalne »iniciative«, ki so vse bolj kritične do tovrstnega kapitalizma in »permanentnega napredka« v korist multinacionalk.

Pritisk na evropske politike, ki jih na stari celini pretežno še vedno volijo volivci, ne pa zgolj veliki kapital s svojimi donacijami in dragimi predvolilnimi kampanjami, se tako iz dneva v dan stopnjuje. Če bo dovolj močan, vse morda le še ni izgubljeno. Edini argument, ki ga še imajo zagovorniki TTIP, je ta, da si utegnejo Američani v primeru evropskega oklevanja poiskati partnerje v azijskem in tihomorskem prostoru, in da bo Evropa tako po neumnem zamudila priložnost za novo, »nesluteno gospodarsko rast«, ki je danes, uganite po čigavem merilu, postala že merilo za vse.

A če so cena zanjo klorirani piščanci, uničeno okolje, voda iz plastenk in demokracija po diktatu multinacionalk, bi jo najbrž morala zamuditi.