Proti-slovja: Desno od desnega

Še bolj na desno, prosim, nemško kanclerko Angelo Merkel (CDU) v pogajanjih o sestavljanju povolilne koalicije rotijo in silijo iz sestrske bavarske Krščansko socialne unije (CSU). Krščanskima strankama je treba povrniti njuno žlahtno politično barvo, trdijo v Münchnu, in Merklovi očitajo, češ da je na zvezni ravni sestrsko navezo obeh strank (CDU/CSU) v veliki koaliciji s socialdemokrati (SPD) v minulih štirih letih do te mere utopila, da je ne prepoznajo več niti tradicionalno njuni volivci.

To potrjujejo tudi analize volitev, na katerih je število volivcev upadlo predvsem velikim parlamentarnim strankam, v zvezni parlament pa se je prvič kot tretja najmočnejša politična sila s skoraj sto poslanci prebila skrajno desničarska Alternativa za Nemčijo (AfD). Pri večini volivcev, tudi v Nemčiji (kaj šele na Bavarskem), očitno še vedno najbolj »vžgejo« begunci, zaprte meje in strašenje pred prišleki, so prepričani v tradicionalno močno konservativni CSU.

Kanclerka je bila zato prisiljena v koalicijskih pogajanjih z Bavarci dokončno pogoltniti svoj »Zmogli bomo« in pod pritiskom Münchna privoliti v begunske kvote. Ki se jim uradno tako sicer ne sme reči, čeprav je 200.000, glede na število prebivalstva, povsem primerljivo z avstrijsko »kvoto« in zapiranjem meja.

Kako to gre, kadar se politika iz strahu pred uspehi skrajnih desničarjev pomakne še bolj na desno, je minulo nedeljo še lepše in še bolj nazorno demonstriral avstrijski »čudežni deček« Sebastian Kurz. Svobodnjake (FPÖ), ki veljajo za avstrijske skrajne desničarje, je v evropskem »super volilnem letu«, ki je od majskega francoskega obračuna z Marine le Pen potekalo v strahu pred različnimi evropskimi nacionalisti in populisti, preprosto premagal tako, da jim je ukradel volilne teme. Kajti tudi takrat, ko je s svojo mladostno »ambicioznostjo in svežino« v imenu povsem prenovljene ljudske stranke (ÖVP) govoril o davkih ali izobraževanju, je v resnici govoril o beguncih. Kurz je integracijske probleme, čeprav je bil v vladi sam odgovoren za integracijo, zelo spretno zaostril in škandaliziral, pravijo analitiki, sebe pa prikazal kot močnega politika, ki bi bruseljskim birokratom in Angeli Merkel že pokazal, kako se zapro meje.

Svobodnjake (FPÖ), ki so pred desetletjem zaradi vstopa v zvezno koalicijo Avstriji nakopali celo evropsko ignoriranje (takrat je bilo to še mogoče), je s tem resda premagal, a če se v vladi do zdaj najmlajšega avstrijskega kanclerja Sebastiana Kurza kot podkancler in celo kot zunanji minister (kar ni nemogoče) pojavi nekdanji neonacist iz FPÖ Heinz-Christian Strache, bo najbrž težko govoriti o zmagi. Kaj šele o tem, da Avstrija ni skrenila krepko na desno. Politični diskurz se bo korenito spremenil, tako kot se zaradi paktiranja s populisti že spreminja na skandinavskem severu Evrope, in kot se bo zaradi AfD prej ali slej tudi v Nemčiji.

Rezime evropskega volilnega leta bi se torej lahko glasil, da so se populisti vseh vrst, ki večino energije usmerjajo proti etablirani evropski politiki, marsikje že uspeli etablirati v evropski politiki. Pri tem jim je na veliko pomagal brezidejna evropska politika, ki je iz strahu za svoj (volilni) obstoj začela nekritično posvajati njihove ekstremistične ideje in Evropo tudi sama potiskati še bolj desno od že tako desnega.