Proti-slovja: Diplomati v galopu

Začelo se je minuli četrtek v Berlinu, kjer se je pri kanclerki Angeli Merkel mudil izraelski premier Benjamin Netanjahu. Ameriški zunanji minister John Kerry, ki je prav tako prihitel v nemško prestolnico, se je z njim pogovarjal več kot tri ure. Diplomatski drnec se je potem v petek nadaljeval na Dunaju, kjer se je sestal tako imenovani bližnjevzhodni kvartet, ki ga sestavljajo ZDA, Rusija, Združeni narodi in Evropska unija. Kerry se je v avstrijski prestolnici še pred zasedanjem četverice sestal z ruskim zunanjim ministrom Sergejem Lavrovom, pa tudi z zunanjima ministroma Turčije in Saudove Arabije. Danes naj bi se na Bližnjem vzhodu srečal še z jordanskim kraljem Abdulahom in palestinskim predsednikom Mahmudom Abasom, po napovedih pa tudi z nekaterimi »drugimi regionalnimi mogočneži«.

Vzrok za Kerryjeve pogovore z zelo različnimi sogovorniki, med katerimi si nekateri na Bližnjem vzhodu stojijo nasproti in podpirajo vsak svoje regionalne prijatelje, so vse bolj kritične razmere v regiji. Nanje kažeta nov izbruh večnega konflikta med Izraelom in Palestinci, ki je v zadnjih tednih eskaliral v zelo nevarna medsebojna klanja, pa tudi vse bolj nepredvidljiva vojna v Siriji, ki je med drugim tudi glavni vzrok za zaostrovanje begunske krize, zaradi katere se že maje Evropa. Če dodamo še na začetku tedna mukoma usklajen vojaški dogovor med Pentagonom in Kremljem o izogibanju letalskim konfliktom na sirskem nebu, ki ga je ruski predsednik Vladimir Putin že naslednji dan »anuliral« z obiskom sirskega diktatorja Bašarja al Asada v Moskvi, kar je bila za ZDA in Zahod nepojmljiva provokacija, za Evropo pa znamenje, da sirske krize in z njo tudi begunskega vala še dolgo ne bo konec, je najbrž jasno, da so se vse te »regionalne« krize začele nevarno medsebojno prepletati, in da na Bližnjem vzhodu, ki je od nekdaj »domovina« vseh kriz, tudi zaradi vse bolj konfliktnega vmešavanja obeh nekdanjih velesil hitro lahko izbruhnejo v požar povsem neobvladljivih razsežnosti.

Na to »globalno« in izjemno nevarno prepletanje vseh novodobnih kriz od ukrajinske preko bližnjevzhodnih do begunske so že pred časom opozarjali poznavalci razmer, zdaj pa se je vse bolj konkretnih posledic očitno ustrašila tudi svetovna diplomacija. Kajti z ruskim vojaškim vstopom v sirsko krizo se je v dobrem mesecu dni zelo jasno pokazalo, da je od nekdaj »klasični« (izraelsko-palestinski) bližnjevzhodni konflikt z razpadanjem Sirije in Iraka ter nastajanjem Islamske države neverjetno hitro prerasel v neprimerno večji obračun med sunitskim in šiitskim islamom, v katerega sta se neverjetno hitro in celo vojaško zelo konkretno zapletla tudi tako imenovani Zahod in Rusija.

Dokler so obračunavanja med regionalnimi igralci Turčijo in Saudovo Arabijo na eni strani, ter šiitsko osjo, ki sega od Teherana preko Bagdada do Damaska in Izraelu najbližjega sovražnika Hezbolaha bolj ali manj medlo s svojimi letalskimi »intervencijami« usmerjali Američani, so vsi ti regionalni požari zgolj tleli. Putinov vojaški vstop v sirsko krizo pa jih je razpihnil kot veter, tako da ogenj že uhaja nadzoru.

Diplomatska hektika, ki jo kaže Kerryjeva turneja, je najboljši dokaz, da zadeve postajajo zelo resne. Washington jih zato skuša umiriti vsaj toliko, da mu ne bi povsem ušle iz rok. Vse sprte strani bi bilo zato nujno spraviti za pogajalsko mizo, pri tem temeljito razčistiti, kaj storiti s sirskim diktatorjem Asadom, od ruskega predsednika, ki mu je povratek na svetovni oder očitno zelo dobro uspel, pa odločno zahtevati, naj dokaže ali je s svojimi izjavami o političnem reševanju sirske krize, ki da bo sledilo »napredku na vojaški fronti«, mislil resno.