Proti-slovja: »Dokdajše« Evropa

EU krvavo potrebuje reforme. Berlin, Pariz in London pa so si v laseh.

Objavljeno
29. maj 2015 20.02
GERMANY-BRITIAN/EU
Damijan Slabe, zunanja politika
Damijan Slabe, zunanja politika
Britanski premier David Cameron se je po veliki volilni zmagi znašel v resnih težavah. Najkasneje do naslednjega vrha EU, ki bo konec junija, mora voditelje EU prepričati v nujne reforme skupnosti. Seveda v take, kot jih hoče Velika Britanija. V nasprotnem primeru utegnejo Otočani na referendumu, ki jim ga je obljubil, glasovati za izstop iz Unije. To pa bi zaradi proevropske Škotske lahko pomenilo celo začetek razpadanja Združenega kraljestva.

Cameron je zato že med vrhom v Rigi napovedal, da se bo o nujnih spremembah lizbonske pogodbe kar se da hitro pogovoril z vsemi voditelji držav članic. Ta teden se je najprej sešel s predsednikom komisije Junckerjem, v četrtek je bil v Parizu, včeraj pa pri Merklovi v Berlinu. V kratkem naj bi obiskal še Dansko in Poljsko, v nadaljevanju pa tudi ostale članice. Cilj: zagotoviti si spremembe, ki jih je sam Britancem že obljubil, in jih v EU izpeljati še pred otoškim referendumom.

Da so reforme v EU nujne, je najbrž jasno vsakomur. V skupnosti, ki je po hudi finančni krizi zabredla še v resno politično, ne deluje skoraj nič več. O ničemer, niti o begunskih kvotah, se ne da več dogovoriti skupaj, demokratično, usklajeno in tako, da bi veljalo za vse enako. Bruseljsko »jedro« skupnosti, skrčeno na Nemčijo, Nizozemsko, Belgijo, Luksemburg in deloma Francijo, pa se kljub temu še vedno oklepa logike »kar tako naprej, se bo že nekako izšlo«. A se ne bo. Najnovejši volilni uspehi evrokritikov na Poljskem, v Španiji, Veliki Britaniji in celo na Finskem so tudi zadnjim »integracijskim romantikom«, kot je zapisal eden izmed evropskih komentatorjev, dali vedeti, da ima EU hude probleme, ki se utegnejo v prihodnjih mesecih še zaostriti.

Cameron ima torej prav. Unija krvavo potrebuje reforme. Oborožen z močnim mandatom, ki ga je dobil od volivcev, in z »Brexitom«, ki bi zamajal tudi EU, ima v rokah tudi močne argumente. Problem pa je, ker gredo njegove reforme z zahtevami po vrnitvi večje pristojnosti nacionalnim parlamentom točno v nasprotno smer od tiste, ki jo s »še več integracije« vsiljujeta Berlin in Pariz. In še večji problem je, ker naj bi Merklova in Hollande med nedavnim vrhom v Rigi menda sklenila celo nekakšen »pakt« proti Cameronu. Skrivaj in tudi mimo vseh ostalih naj bi se namreč dogovorila o še tesnejši gospodarski, davčni, socialni, investicijski, monetarni... integraciji. Vsi ti, po njunem »brezpogojni koraki« za »še več Evrope«, naj bi bili predstavljeni na junijskem vrhu EU (ko namerava Cameron predstaviti svoje reforme), in izvedeni do leta 2016 (torej točno do takrat, ko Cameron potrebuje »manj Evrope«). Ker oba za povrh odločno zavračata spreminjanje lizbonske pogodbe, o čemer govori Cameron, to pomeni, da sta britanskemu premieru vnaprej podelila »rdeči karton«, in da je s trojico konec.

Američani so vsa povojna leta za Evropo vedeli povedati, da je mir v njej mogoč samo, če imaš Nemce pod nadzorom, Britance ob sebi, Francoze pa nekoliko vstran. Pred bližajočo se šestdesetletnico EU so razmerja obrnjena na glavo. Nemci so zgoraj, Britanci »out«, upehani Francozi pa zraven le še toliko, da vsaj tu in tam, kot krilca plesalk v Moulin Rouge, zakrijejo pogled na vso golo resnico današnje Evrope. Petindvajseterica ostalih pa smo, z izjemo tistih, ki si niti vstopnic za ta evropski »can-can« ne morejo več kupiti, tako ali tako samo še publika.