Proti-slovja: Donald proti Donaldu

Ta teden se je tudi v Evropi končno našel nekdo, ki ni politični upokojenec, a si je kljub temu upal povedati nekaj krepkih na račun ravnanja novega ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Oglasil se je sam »predsednik« Evropske unije Donald Tusk, ki vsaj formalno ni kdorsibodi. Kot predsednik Evropskega sveta velja za šefa vseh šefov držav ali vlad članic za zdaj še vedno osemindvajseterice, ki (še vedno) združuje najmanj petsto milijonov ljudi in se vsaj gospodarsko lahko enakovredno kosa z ZDA.

Temu primerno krepke so bile tudi Tuskove besede, zapisane v odprtem pismu voditeljem EU. V njem je ravnanje svojega ameriškega soimenjaka Donalda Trumpa brez dlake na jeziku uvrstil v isto kategorijo kot agresivno politiko Kitajske, Putinovo ogrožanje vzhodne Evrope, ravnanje turškega avtokrata Erdogana ali teror Islamske države. Kajti »preobrat v Washingtonu« utegne biti po Tuskovem prepričanju za EU še veliko usodnejši od vseh teh konfliktov, »ki pridejo in grejo«, nova Trumpova administracija pa »postavlja pod vprašaj vseh zadnjih 70 let ameriške zunanje politike«.

Močne besede, ob katerih se je smiselno vprašati, ali je ameriškemu predsedniškemu samovšečnežu, ki tako zlahka razdira sporazume, hvali brexit, stavi na razpad EU in zaton evra, Nato pa razglaša za »obsoletnega«, prav odgovoriti na tak način? Bi mu morala z isto ostrino odgovoriti tudi kanclerka Merklova, ki ima v EU bistveno več avtoritete in moči od zgolj »pro forma« predsednika Tuska? In mu brez zadržkov povedati, da se tudi Kalifornija »odceplja« od ZDA (prav zdaj poteka kampanja), vendar v Evropi nihče ne govori o razpadu ZDA ali zatonu dolarja, da pa evropsko gospodarstvo, če namerava novi predsednik res razdreti vse sporazume in uvesti enormne carine na evropske avtomobile, lahko potegne podobne ukrepe. Ki prav tako ne bodo ostali brez posledic za obe strani Atlantika.

Bilo bi dobro, kajti Evropa, če se res hoče postaviti na svoje noge, kot v strahu pred nepredvidljivimi Trumpovimi potezami ves čas govoričijo evropski politiki, ni povsem brez moči, čezatlantski odnosi pa niso le enosmerna cesta. A za kaj takega bi se morali voditelji EU, ki med včerajšnjim malteškim vrhom niso premlevali le o beguncih ampak tudi o evropskem odzivu na Trumpove poteze, najprej notranje poenotiti, v svetu pa veliko bolj pogumno ozreti za drugimi partnerji, tako kot zaradi brexita to že nekaj časa počne britanska ministrske predsednica Theresa May.

Kar pa je ta čas in za sedanje razmere v Uniji, žal, iluzija. Evropski politiki se ne glede na Tuskov poziv ne zmorejo poenotiti niti v svojem odnosu do Trumpa in nekaterih njegovih že povsem norih potez, kaj šele o tem, kako bi se jim dalo učinkovito zoperstaviti.

Simptomatično je že to, kako »mimo« je izzvenel poziv šefa vseh šefov držav ali vlad članic EU. Čeprav je imel »evropski« Donald tokrat v marsičem še kako prav, mu še njegovi rojaki Poljaki niso bili pripravljeni pritegniti. Najbrž so si, podobno kot v poljskem sporu z EU in predsednikom komisije Junckerjem, potihem mislili, naj bo raje kar tiho. Saj za razliko od »ameriškega« Donalda on v EU niti demokratično izvoljen ni bil.