Proti-slovja: Dvojna merila za Soči

Evropa bo enkrat morala pošteno definirati svoj odnos do Rusije in tudi do Putina.

Objavljeno
27. december 2013 16.25
Damijan Slabe, zunanja politika
Damijan Slabe, zunanja politika
Zanimivo, kako hitro dobijo olimpijske igre, čim se jih dotakne Moskva, svoj »človeški obraz« in postanejo del zagretih zahodnih diplomatskih zavzemanj za človekove pravice. Olimpijada na Kitajskem je bila pred časom na Zahodu sprejeta kot simbol odpiranja in nekakšne nove azijske demokratizacije, čeprav v Pekingu še vedno stoji Trg nebeškega miru in človekovih pravic tam ne kršijo nič manj kot v Rusiji. Pri ruskih olimpijadah pa nikakor ne gre brez očitkov, zamer in bojkotov.

Spomnimo se samo množičnega bojkota moskovske poletne olimpijade leta 1980. Razlog so bi bile ruske (takrat še sovjetske) čete, ki so leto pred tem vkorakale v Afganistan. Kaj vse je vedel zahodni demokratični svet takrat povedati na račun barbarske ruske zasedbe. Zdaj so, kot po ironiji usode, v Afganistanu že več kot desetletje praktično vsi tisti, ki so avgusta 1980 bojkotirali moskovsko olimpijado. In tega, da je bila njihova, prihodnje leto nič kaj slavno iztekajoča se megaokupacija ravno zgled uspešne demokratizacije, najbrž tudi ne bi mogli reči.

Vendar, Rusi so Rusi, mi smo pa mi. Zato se tudi pred bližnjo olimpijado v Sočiju že stopnjuje diplomatsko rovarjenje. Prvi je začel nemški predsednik Joachim Gauck, ko je dal javno vedeti, da naj ga Rusi februarja ne pričakujejo na slovesni otvoritvi. Uradnega pojasnila iz njegovega urada sicer ni bilo, je bilo pa pomenljivo, da njegov tiskovni predstavnik ni zanikal govoric, po katerih naj bi bil razlog rusko, pravzaprav Putinovo, »dojemanje« človekovih pravic.

Kanclerka Merklova, ki se zaveda, kako pomembni so za Evropo odnosi s Putinovo Rusijo, je bila po tej Gauckovi potezi presenetljivo tiho (in je še kar), se je pa nemškemu predsedniku takoj pridružila evropska komisarka za pravosodje Viviane Reding, ki je odkrito povedala (sodeč po njenem položaju verjetno tudi uradni evropski) razlog: rusko kršenje človekovih pravic. Ali je s tem mislila na Pussy Riot ali na junija sprejeti zakon o diskriminaciji istospolnih, iz njenega sporočila ni bilo jasno. A se razlogi počasi kristalizirajo. Oglasil se je namreč tudi francoski predsednik François Hollande z napovedjo, da v Sočiju ne bo ne njega in tudi nikogar iz francoske vlade, kar pomeni, da bo igre bojkotiral celoten francoski politični vrh.

Ker se med Evropo, ZDA in Rusijo zaostruje tudi zaradi Ukrajine, je povsem negotovo, koliko bo Putinova pomilostitev Hodorkovskega in množice političnih zapornikov, med katerimi ni izpustil le razvpitih deklet, ampak tudi aktiviste Greenpeacea, uspela ublažiti zahodne diplomatske pritiske. Merila so namreč merila, četudi so dvojna. Si predstavljate, kaj bi šele bilo, če bi se Putinu slučajno zgodilo, da v dveh predsedniških mandatih ne bi uspel zapreti takega gulaga, kot je Guantanamo, ali če bi se v Washington zatekel kakšen ruski »žvižgač«, ki bi vsemu svetu utemeljeno dokazal, da so ruske tajne službe desetletje dolgo prisluškovale ne le kanclerki Merklovi, ampak milijonom svobodnih državljanov človekove pravice dosledno spoštujočega zahodnega demokratičnega sveta? Potem v Soči najbrž ne bi bilo nikogar. Ker si tja sploh ne bi upal.