Proti-slovja: Elite je strah revolta

»Rahlo okrevanje« in nenadna spravljivost »finančnih trgov« nista naključje.

Objavljeno
15. november 2013 20.38
Damijan Slabe, zunanja politika
Damijan Slabe, zunanja politika
Ena izmed mnenjskih anket med vodilnimi menedžerji Svetovnega gospodarskega foruma, ki ga pri nas še najbolj poznamo po rednih letih zasedanjih v Davosu, je ta teden potrdila, kar so čivkali že prvi vrabci. Takoimenovani »svetovni finančni trgi« (torej točno ti gospodarski in finančni elitniki, ki so jih spraševali za mnenje) se zadnje čase niso odločili nekoliko omiliti svojega pritiska na politike, ti pa na davkoplačevalce, ker bi bila najhujša kriza že mimo, ali ker bi se jim ljudje, ki že pet let plačujejo bančne in vse druge grehe svojih elit, na lepem zasmilili. Razlog, zaradi katerega se je očitno dobro obveščena Christine Legarde (IMF) že letos poleti na hitro distancirala od varčevalno preveč brutalne bruseljske trojke, je veliko bolj prozaičen. Globalna finančna elita, torej tisti en odstotek ljudi, ki premore 99 odstotkov vsega svetovnega kapitala, se je preprosto ustrašila prehitro rastočih socialnih napetosti. In to povsod po svetu, ne le v najbolj kriznih delih Evrope.

Rezultati ankete med 1500 vrhunskimi odločevalci znotraj gospodarskega foruma, ki združuje elitne svetovne menedžerje, politike in intelektualce, so namreč pokazali, da razmere po njihovi oceni že postajajo kritične, in da v primeru nadaljnjega privijanja ljudi lahko resno poči. Ne le v še vedno krizni Evropi, ki je naenkrat začela poudarjati »rahlo gospodarsko rast« in »prve znake okrevanja« tudi v do zdaj brezupno zabredlih članicah (kaj pravite, od kod na lepem oboje?), ampak tudi v drugih delih sveta, kjer sta – tako kot v obeh Amerikah in v Aziji – po oceni elit največji problem revščina in vse hujši prepad med ekstremno bogatimi in hitro rastočo množico obubožanih.

Toda vrnimo se k Evropi, ki nas seveda najbolj zanima. Diagnoza elit, ki po ugotovitvah iz ankete očitno niso več ravnodušne do morebitnega družbenega revolta, je jasna. Kritična je zlasti izjemno visoka brezposelnost, ki v takih članicah, kot so Grčija, Španija ali Hrvaška, med mladimi že presega 50 odstotkov. To je tisti socialni eksploziv, na katerega so politiki pri reševanje finančne krize povsem pozabili. Če problema ne bodo sposobni rešiti v nekaj mesecih, najkasneje pa do konca leta 2014, utegne biti prepozno, opozarja poročilo Svetovnega gospodarskega foruma. Kadar namreč »cela generacija svoje poklicno življenje začenja v popolnem brezupu, obstaja velika nevarnost, da se bodo vse tiste kvalifikacije in ambicije, ki bi jih sicer izživela v poklicni karieri, spremenile v nepopravljive osebne frustracije, ali pa jih bodo družbeno zlorabili različni populistični politiki.« Kar se v Evropi že dogaja. Stavek, da »morajo biti ljudje, zlasti mladi, produktivno zaposleni, sicer nam grozi razpad vseh socialnih sistemov«, v precejšnji meri resda izdaja, kdo so avtorji poročila (veliki kapital) in kakšen je njihov pogled na vlogo »človeških resursov« v procesih oplajanja vrednosti, vendar to ne spremeni bistva. Ugotovitve, da se v primeru, ko se razjarjene množice odločijo zavzeti ulice, tudi tok kapitala hitro lahko povsem ustavi. 99 odstotkov je torej še vedno več od enega odstotka.