Tiskane izdaje
Do zdaj smo bili prepričani, da z begunci prekupčujejo zgolj tihotapske bande. Od prelomnega vrha EU-Turčija naprej vemo, da trgovino z nesrečnimi človeškimi dušami obvlada tudi demokratična, svobodna in človekove pravice spoštujoča Evropska unija. In da pri tem nikogar ni prav nič sram. Nasprotno. V mešetarjenje so se zdaj zapletli celo sami šefi držav ali vlad, ki bi morali biti najvišji varuhi zakonitosti, spoštovanja človekovih pravic in mednarodnih konvencij. Ko so potrdili dogovor s Turčijo, so se namreč strinjali, da bo EU naložila na ladje vse »neprimerne« begunce in jih kolektivno izgnala nazaj čez morje v še ne čisto varno »tretjo državo« Turčijo. Tam jih bodo uslužbenci »Erdoganovega sultanata«, kot nekateri že pravijo turški demokracij, po turških predstavah o človekovih pravicah »prebrali« kot zabojček gnilih jabolk, potem pa Evropi – po načelu enega za enega – vrnili samo »zdrave sirske azilante«. Evropa bo za ta Erdoganov čistilni servis Turčiji seveda izdatno plačala in ji zaradi tovrstnega »približevanja« še bolj odprla vrata v EU.
Kdo se s to novo evropsko pogruntavščino reševanja begunske krize bolj »približuje« komu, Ankara Bruslju ali Bruselj Ankari, bomo preskočili, se je pa ob vse bolj kravjih kupčijah z begunci težko znebiti občutka, da so še tihotapci bolj pošteni. Oni vsaj brez diskriminacije vzamejo vse, ki so pripravljeni plačati, Evropa pa je očitno vse pripravljena plačati komur koli, samo da ji ne bi bilo treba vzeti nobenega. Pa še vsa svoja načela, vrednote, pravo in mednarodne konvencije je pri tem pripravljena poteptati. Ženevska konvencija, na primer, zelo jasno prepoveduje tak kolektivni izgon, pravico do političnega zatočišča pa izrecno določa kot individualno pravico, ki jo je treba pri vsakem beguncu posebej preveriti. Nikjer namreč ne piše, da pesniku iz »varnega« Maroka ne grozi fatva zaradi »satanskih verzov« ali da mladi afganistanski katolikinji, ki noče obleči burke, islamski skrajneži ne bodo odsekali roke.
Toda ne. Vse bolj ksenofobne Evrope, ki se zdaj celo pod taktirko vseh osemindvajsetih šefov držav ali vlad strumno približuje idealom najbolj skrajnih desničarskih populistov, sočutje s preganjanimi ne gane več, pravo in pravičnost pa je pripravljena obiti. Kajti v Evropi se skoraj nihče več ni pripravljen vživeti v kožo sirskega očeta, ki je bilo po letih bombardiranja iz ruševin, brez elektrike, vode in hrane prisiljen z družino pobegniti v Turčijo, da bi rešil vsaj življenja svojih otrok. Tam mu je v blatu in bedi koncentracijskega taborišča v nekaj mesecih postalo jasno, da je manj ubijalsko z zadnjimi prihranki tvegati pot v Grčijo. Od koder ga bodo z blagoslovom voditeljev EU zdaj vrnili nazaj v Turčijo, kjer mu bodo Erdoganovi uradniki, ki bodo med begunci kmalu imeli tudi svoje Kurde, povedali, da »po evropskem pravu« ne more več v EU, ker je enkrat že ilegalno poskušal. In bodo namesto njega na novo kalvarijo poslali nekega drugega Sirca. Da bo vse bolj egoistična evropska politična vrhuška že na enem izmed naslednjih vrhov spet lahko barantala, kdo da več, da mu nesrečneža ni treba vzeti.
Človekove pravice v Evropi očitno veljajo samo še ob nedeljah. Če takrat slučajno ni ravno vrh EU.
