Proti-slovja: Evropa naprodaj

Študij da, delo tudi, plačevanje davkov vsekakor, »socialnega turizma« in priseljevanja brezposelnih Evropejcev iz kriznih članic Unije pa ne bomo dovolili. Tako se je ta teden, tik pred zasedanjem evropskih ministrov o migracijah in s tragedijo na Lampedusi povezani azilski politiki Unije razhudil nemški notranji minister Hans-Peter Friedrich. Zlorabljanje pravice do prostega pretoka ljudi med članicami EU je treba »v kali zatreti«.

Razlog naj bi bilo pritoževanje večjih nemških mest in občin nad vse daljšimi vrstami romunskih in bolgarskih državljanov, ki se zaradi bede doma že drenjajo pred uradi v bogatejših članicah EU, kjer lahko računajo na neprimerno večjo socialno pomoč. Kar nemškim mestom menda že povzroča probleme.

Friedrichova zahteva po ostrejših sankcijah zoper tovrstne migrante, ki da zlorabljajo pravico do prostega pretoka ljudi, je bila mišljena resno. S kolegi iz Velike Britanije, Nizozemske in Avstrije jo je poslal evropski komisiji. Komisar za delo László Andor se je sicer odzval s pripombo, da bi Nemčija lahko pokazala malo več solidarnosti, pravosodna komisarka Viviane Reding pa z besedami, da takemu »populističnemu strašenju« ne bi smelo biti mesta v Evropi, toda vrata se priseljencem kljub temu že zapirajo. Celo tistim Evropejcem, ki imajo po vseh evropskih pogodbah pravico do »prostega pretoka«, kaj šele takim ubogim azilantskim param, kot so brodolomci z Lampeduse. Revežev noče sprejeti nihče več. Socialni skladi so prazni, proračunske luknje pa prevelike. Kar bi bilo mogoče celo razumeti. Če Evropa ne bi po drugi strani odpirala vrat tistim, ki si bivanje v EU lahko kupijo.

V evropskem tisku so se namreč skoraj hkrati s tragedijo na Lampedusi pojavile novice o luknjah v skupni politiki priseljevanja, ki jih zlasti krizne članice s pridom izkoriščajo. V Latviji naj bi bile tako pred uradi za priseljence, kot je pisal Spiegel, dolge vrste Rusov, Kitajcev in drugih premožnih tujcev, ki največkrat kar s prevajalci ali nepremičninskimi posredniki čakajo na podpis pogodbe. Če namreč v Latviji kupiš nepremičnino v vrednosti najmanj 70.000 evrov, zraven dobiš tudi petletno dovoljenje za bivanje. Vstopnico v Evropo, torej.

Večina kupcev, kot žalostno ugotavljajo Latovci, potem resda ne ostane v Rigi. Nepremičnino oddajo v najem in se po schengenski Evropi podajo v mondenejši Pariz, London ali Berlin. A ker je zanimanje za Evropo kljub krizi še vedno veliko, tovrstni »Residence Permit Programi« seveda že tečejo tudi v drugih kriznih evropskih državah, ki si s tem polnijo proračune. Na Madžarskem ali v Grčiji je treba kupiti nepremičnino v vrednosti 250.000 evrov, v Španiji ali na Portugalskem pa dobiš »zlati vizum« z nakupom pol milijona evrov vredne hiše.

To je prvovrsten cinizem, se zgražajo v organizaciji Pro Asyl, ki skrbi za begunce v največkrat koncentracijskim taboriščem podobnih zbirnih centrih. Medtem ko Evropa izganja azilante in brodolomce, se po schengenskem prostoru mirno sprehajajo ljudje, ki so si dovoljenje za bivanje preprosto kupili. Evropa s tako priseljensko politiko postaja povsem neverodostojna.