Tiskane izdaje
Se je Američanom res zmešalo, se je prejšnji konec tedna vprašal hamburški Die Zeit? Dobro vprašanje. Za državo, ki se ima za prvo demokracijo sveta, in to svojo demokracijo celo na veliko izvaža, je res nepojmljivo, kako da demokratska predsedniška kandidatka ne zmore z eno potezo knokautirati republikanskega primitivca, ki bi bil rad predsednik, a trosi neumnosti, pred časom pa se je celo sam hvalil, da je zmožen ženskam segati v mednožje, ker se mu večina menda ne upa upreti, kajti on je vendarle slaven in bogat. To ni le vulgarizem in primitivizem najslabše vrste, ki je že tako umazano ameriško predvolilno tekmo spremenil v tretjerazredni »reality show«, to je tudi zelo očitna zloraba moči, na kakršno noben predsedniški kandidat ne bi smel niti pomisliti.
Je nemoč Clintonove, ki pred takim predsedniškim neotesancem, ki se mu celo njegovi že odrekajo, še vedno vodi le za nekaj odstotnih točk, morda posledica podobne, čeprav nekoliko drugačne sprijenosti »volkulje z Wall Streeta«, ki ji volivci prav tako ne zaupajo, a druge možnosti nimajo? Ali pa je temu preprosto kriva globoka kriza, v katero je zabredla ameriška demokracija? Ko namreč v neki družbi implodira tisti njen največji, stabilnost in trezen razum praviloma zagotavljajoči srednji sloj – in v ZDA se je to že zdavnaj zgodilo – volilno telo ponavadi začne razpadati na pavperizirano in hitro rastočo množico »jeznih belih mož«, ki so pripravljeni voliti kogar koli, če le obljublja dovolj hitre in poenostavljene rešitve, in na vse preostale razočarance, ki jim ne preostane drugega, kot voliti drugo, čeprav samo malenkost manj katastrofalno možnost. Kajt jasno je, da tudi Clintonova ne pomeni nikakršne rešitve. Ne za Ameriko in ne za svet.
Bojimo se, da je ta slednja razlaga še najbližje resnici, in da se zato tudi evropski demokraciji, ki je že skoraj enako uspešno uničila svoj srednji družbeni sloj relativnega blagostanja, politiko pa prepustila velikemu kapitalu vse bolj podrejenim zagovornikom različnih varčevanj, »ttipov« in »cet«, dogaja nekaj zelo podobnega. Prihodnje leto, ko bo tudi v EU več ključnih volitev, se zato lahko zgodi, da bomo na podoben način, kot smo v finančni krizi iz ZDA »uvozili« Lehman brothers, od tam dobili tudi demokracije komaj še vredne volitve. Trumpov in Trumpic, ki bodo poskrbeli za tretjerazredne šove, je v EU namreč že zdaj dovolj. Francoska predsedniška kandidatka Marine le Pen je Donaldova »fenica«, nizozemski desničarski populist Geert Wilders je bil celo na njegovi konvenciji, italijanski komik Beppe Grillo najbrž tudi ne bi imel nič proti, avstrijski svobodnjak Hofer je že skoraj predsednik, če o takih uradno in demokratično izvoljenih evropskih »trumpih, ki v višegrajkah delajo red, preganjajo splave in postavljajo zidove, niti ne govorimo. Njihov zgled in ta čas največja sramota za Evropo je madžarski premier Viktor Orban, ki si je ta teden ob obletnici ruske zasedbe Budimpešte upal celo reči, da je Madžarska s postavitvijo protibegunskih žičnih ograj na enak način rešila svobodo Evrope, kot je to leta 1989 storila z odprtjem meja za vzhodne Nemce.
Trumparija, da ji ni para. Zato nikar preveč ne vihajmo nosov in se ne delajmo, kot da se ameriška predvolilna farsa že jutri ne more zgoditi tudi v Evropi. Demokracija je tudi na stari celini že lep čas na psu, o tem, kako hitro gre lahko navzdol, če si namesto avtokratskega desničarskega populista brez manir prisiljen voliti drugo najslabšo možnost, čeprav ti je jasno, da ni rešitev za nobenega izmed problemov, pa tudi Slovencev najbrž ni treba posebej prepričevati.
