Nemčija kot najpomembnejša članica Evropske unije zdaj tudi sama doživlja »Evropo«. O ničemer se ne more več dogovoriti. Niti o sestavi vladajoče koalicije. Na volitvah se je namreč – tak je pač evropski trend – zdaj tudi Nemcem zgodilo, da se je jim je v parlament prebila skrajno desničarska Alternativa za Nemčijo (AfD) in tradicionalno parlamentarnim strankam pobrala ravno toliko glasov, da niso več sposobne sestaviti normalno delujoče koalicije.
To je začetek konca še včeraj najmočnejše evropske političarke Angele Merkel, pravijo analitiki. Tako imenovana »jamajška« koalicija črnih, rumenih in zelenih ji je razpadla, še preden jo je sploh uspela sestaviti. Na volitvah enako kot njena CDU/CSU poraženi socialdemokrati (SPD) nočejo v še eno veliko koalicijo s kanclerko, čeprav jim te dni krepko zvijajo roke, manjšinske vlade pa Merklova najverjetneje ne bo tvegala. Nove volitve, ki lahko marsikaj obrnejo še bolj na glavo, so zato videti dokaj verjetne, na njih pa utegne znova najbolj profitirati prav AfD, ki bi lahko volivcem postregla tudi s povsem »svežimi« dokazi o dejanski nesposobnosti etablirane politike.
Prava sreča za Nemčijo je, da mladi in ambiciozni šef liberalcev (FDP) Christian Lindner, ki je za vrnitev stranke v parlament skrajnim desničarjem ukradel večino tem (le malce lepše jih je »zapakiral«), nima karizme Emmanuela Macrona ali mladega avstrijskega povzpetnika Sebastiana Kurza, in da so nemški nacionalistični desničarji notranje razklani. Če bi imeli svojo Marine le Pen, bi se politična kriza v Nemčiji, kljub zagotavljanjem vladajočih politikov, da je v resnici ni, hitro lahko zasukala v povsem nepredvidljivo, morda celo divjo smer, ki bi utegnila biti pogubna tudi za Evropo. Kajti naravnost nepojmljivo je, da kanclerki pri volivcih, ki od države tradicionalno pričakujejo predvsem »Recht und Ordnung«, ne pomagajo več niti izjemno dobri gospodarski rezultati in prepričevanje, da se v Nemčiji »še vedno dobro in lepo živi«.
Marsikaj bo torej treba spremeniti in popraviti. Ne le v Nemčiji, tudi v Evropi, ki jo bo nujno postaviti na povsem nove »stare« temelje. Očitno namreč postaja, da sedanji sistem kombiniranja vse večjega neoliberalnega pohlepa z vse bolj vprašljivo demokratičnimi in samo še pogojno socialno pravičnimi standardi kot po tekočem traku rojeva vse bolj skrajno desno usmerjene avtoritarne populiste, ki nad korumpirano politično elito razočaranim volivcem ponekod (in to sploh ne več le na Madžarskem ali Poljskem) že povsem odkrito ponujajo rešitve po sistemu ene stranke, enega vodje in enega ljudstva. Kako gre to skupaj s pluralno, multikulturno in demokratično Evropo, je najbrž vsem jasno.
V politiki je od nekdaj veljalo, da se ni treba bati večje politične krize, dokler je kaj deliti. Evropa je na ta račun dolgo dobro in demokratično živela. Zdaj pa tudi bogata Nemčija že dokazuje, da pravilo ni večno, da smo zavozili že precej daleč, in da bodo nujne korenite spremembe. Za vse. Če nič drugega, bi se bilo ob nemških težavah smiselno vprašati vsaj to, kako naj kanclerka, ki niti doma ni več sposobna spraviti skupaj svoje »jamajške« koalicije, spravi skupaj še neprimerno bolj pisano, razklano in med seboj nekompatibilno »jamajško« Evropo?
Tiskane izdaje
