Tiskane izdaje
Po volitvah nikoli ni isto kot pred volitvami. Pravijo. Ampak toliko nevednosti, kot je je od včeraj novi predsednik ZDA Donald Trump ta teden pokazal v pogovoru za britanski Times in nemški Bild, je pa vendarle preveč (za en sam intervju). Velika Britanija se je za izstop iz EU odločila, ker so jo silili sprejeti preveč beguncev, je bila ena izmed njegovih pogruntavščin. Najbrž zaradi »katastrofalne begunske politike« Angele Merkel, ki jo predsednik kot voditeljico sicer ceni. Prav, če resnica, vsaj v britanskem primeru, ne bi bila povsem drugačna. Na Otoku nisi sprejeli prav veliko beguncev, v referendumski kampanji za brexit pa je šlo predvsem za priseljence iz EU. Torej za prost pretok ljudi, ki ga EU šteje za eno ključnih svoboščin in se ji ni pripravljena odreči.
Druga, še večja neumnost je bila, da je EU nastala zato, da bi na svetovnem trgu konkurirala ZDA. Halo? Da ameriški predsednik ne ve niti tega, kako, zakaj in pod čigavim patronatom (!) je po drugi svetovni vojni nastala »Evropska skupnost za premog in jeklo«, je pa hudo. Človeka zamika, da bi od včeraj prvemu politiku sveta poslal kakšno zgodovinsko knjigo, »četudi v formatu tvita, da bi jo lahko razumel in prebral«, je to »tra(m)parijo« komentiral bruseljski, nekoč tudi washingtonski dopisnik »Nemškega vala« (DW) Bernd Riegert. A kaj, ko predsednik ne bere knjig. On ve. Najbrž tudi to, kako se začenjajo trgovinske vojne. Kar bi od nepremičninskega magnata smeli pričakovati, če ne bi v istem intervjuju evropski avtomobilski industriji in nemškemu BMW grozil s 35 odstotnimi carinami, če bodo münchenčani postavili tovarno v Mehiki in od tam prodajali avtomobile v ZDA.
Bo tako videti nova ameriška politika do Evrope? Se nihče v Evropi ne bo postavil po robu takim »idejam« novega ameriškega presednika in mu vsaj kot Meryl Streep povedal, kar mu gre? Preden bo mož, ki očitno tudi misli, kar tvita, spodkopal vse stebre, na katerih še vedno temelji povojna, pretežno z Ameriškim angažiranjem postavljena čezatlantska arhitektura od proste trgovine in zavezništev (tudi »obsoletnega Nata«) do vseh ostalih mednarodnih inštitucij.
Evropo je upravičeno strah in poslavljajoči se nemški predsednik Joachim Gauck ima še kako prav, ko Nemčijo in Evropo poziva, naj se postavita zase in odločneje prevzameta odgovornost. Tudi za svet. Kajti v nasprotnem primeru se Evropi kaj lahko zgodi, da jo bo povsem nepredvidljiv politični samouk po revolveraško prehitel in na svojo stran pridobil vse tiste evropske populiste, ki se mu, podobno kot novi britanski zunanji minister Boris Johnson (ta zaradi brexita), že obešajo okoli vratu. Evropa bi se v tem primeru razklala še veliko bolj, kot jo je pred iraško vojno uspelo razklati Trumpovemu republikanskemu predhodniku Bushu mlajšemu. Kajti dandanes je Trumpu »kompatibilnih« populistov tako v »stari« kot v »novi« Evropi že več kot dovolj, vsaj dva zelo »učinkovita« (Putin in Erdogan) pa delujeta tudi v njeni neposredni soseščini.
Če se Evropi ne bo uspelo kar se da hitro odzvati, utegne biti prepozno. Vse bolj jasno namreč postaja, kot je v FAZ zapisal Karl-Theodor zu Guttenberg, da današnja »kompleksnost mednarodnih odnosov in prepletenost nacionalnih interesov praviloma presegata intelektualne sposobnosti nepremičninskega magnata«.
