Tiskane izdaje
Neverjetno, kako hitro erodira vse tisto, kar smo – kmalu bo 60 let – poznali pod pojmom evropska skupnost narodov, zadnjega četrt stoletja po padcu zidu pa poenostavljeno poimenovali kar Evropa. Besede avstrijskega kanclerja Faymanna, s katerimi se je odzval na Junckerjevo ostro kritiko avstrijskih begunskih kvot, češ da naj Nemčija in Nizozemska kar delata, kot se jima zdi, Avstrija, ki je sprejela že dovolj beguncev, pa si ne bo pustila ukazovati, kako naj ščiti svoje meje, so zato zelo simptomatične. V naši skupni Evropi, točneje v Evropski uniji, očitno ni več zadostne kritične mase voditeljev, ki bi še lahko poskrbeli za spoštovanje skupnih pravil, z leti sprejetih vzporedno z razvojem evropskih inštitucij. Orban in »višegrajke« so dokaz.
Evropska komisija je zato največkrat le še skupek mrtvoudih uradnikov, ki se nekaj trudijo, nihče pa ne ve več, za kaj, medtem ko evropski parlament, ta edina demokratično in neposredno voljena evropska inštitucija, nikoli ni uspel prerasti vloge debatnega kluba odsluženih nacionalnih politikov, ki vlečejo mastne plače in privilegije, ker se lahko delajo za nekakšne predstavnike vseh evropskih volivcev. So v našem imenu o beguncih uspeli reči kakšno usodno vseevropsko? Sploh kakšno odločilno?
V Evropi tako o vsem odločajo praktično le še šefi držav in vlad, ki pa so zaradi vse bolj očitnih razhajanj med tremi ključnimi članicami tudi sami vse bolj paralizirani. Nemčija od samega začetka begunske krize vodi svojo begunsko politiko, Francija se ukvarja le še s terorizmom in Le Penovo, o beguncih pa noče niti slišati (sprejela bi jih 30.000), medtem ko sta Veliko Britanijo obsedela »izstop« in izsiljevanje EU, kot da Evropa ne bi imela usodnejših problemov. Če dodamo še višegrajke, ki vse bolj tvorijo svoj blok znotraj unije, in to ne le pri beguncih ampak tudi pri ukrajinski krizi, je Evropa tako rekoč blokirana. Zato se o minimumu minimuma ni več sposobna uskladiti niti na takih »prelomnih« vrhih, kot je bil tokratni, vnaprej razglašeni za »vrh na vse ali nič«. Že to, da je kanclerki Merklovi sodelovanje s Turčijo uspelo vsiliti kot prioriteto pri reševanju begunske krize, je bilo lahko razglašeno za »uspeh«. Čeprav nihče ne ve, kako se bo odzvala Ankara, ki ima v ognju toliko svojih želez, da so ji evropske težave z begunci zadnja skrb.
Evropska unija zaradi vseh blokad in težav najbrž še ne bo kar takoj razpadla. Skupnih pravil in interesov je še vedno veliko. A tiste »evropskosti«, ki je iz Evrope šele delala Evropo in je bila desetletja sinonim za skupno smer in cilj, četudi nekje v prihodnosti, preprosto ni več. Tudi zaradi izkušenj iz nekdanje povezave podobno različnih si narodov in narodnosti, ki je tudi začela razpadati z razhajanjem med zanjo vedno ključnimi tremi, se zato ni mogoče znebiti občutka, da Evropi v resnici manjka samo še nekakšen evropski Pučnik, ki ob pogledu na golega cesarja ne bo več pripravljen molčati, in bo zinil tisti ključni stvek, da »Evrope od danes naprej ni več«. Če jo bomo še kdaj hoteli, si jo bo treba izmisliti na novo. A ne zato, ker bi nam staro preplavili begunci, ampak zato, ker smo jo z neumnim reševanjem begunske krize utopili sami.
