Proti-slovja: Evropski čaj za dva
sob, 11.11.2017, 10:00
Proti-slovja: Evropski čaj za dva
Emmanuel Macron še ni povedal vsega, Angela Merkel še ni rekla zadnje besede.
Med Parizom in Berlinom že dolgo ni bilo čutiti toliko prijaznosti kot zadnje čase. Zelo mlad in nič manj ambiciozen novi francoski igralec Emmanuel Macron se zaveda, da bolj kot doma, kjer ima precejšnje težave, lahko zablesti na evropskem odru, za kar seveda potrebuje izkušeno in že nekoliko postarano nemško kanclerko Angelo Merkel. Ta ima doma prav tako težave s sestavljanjem ekipe za svoj zadnji »film« (mandat, seveda), a ji je povsem jasno, da bi ji nekaj mlade energije pri nujnih reformah EU lahko samo koristilo. Če seveda hoče priti v zgodovino kot »reformna« kanclerka. Tu je še brexit, ki Parizu in Berlinu nalaga veliko večjo odgovornost do Evrope (in ne ponuja več nobenih izgovorov), in tu so še vsi ostali evropski problemi, ki so »sistemski« in so ostali nerešeni še iz časov finančne, ne le begunske krize.

Macron je v svojem velikopoteznem nastopu na sorbonski univerzi pred časom povedal marsikaj, kar si kot nov glavni igralec želi doseči na evropskem odru. Govoril je o večji vojaški povezanosti, učinkovitejšem skupnem boju proti terorizmu, enotnejši begunski in azilni politiki, čvrstejšem varovanju zunanjih meja in skupnih posegih v kriznih žariščih, a pomembnejše od tega, kar je rekel, je tisto, česar ni (ali pa je le bežno omenil). Čeprav kot nekdanji investicijski bančnik in gospodarski svetovalec prejšnjega francoskega predsednika Hollanda tematiko izjemno dobro pozna, je bil, na primer, povsem tiho o nemškem proračunskem suficitu in zunanjetrgovinskih presežkih, ki jih celo ameriški ekonomisti in IMF navajajo kot enega ključnih vzrokov za vse bolj očitno razhajanje EU, medtem ko o starih francoskih idejah, po katerih bi moral Berlin z več solidarnosti in manj zadrtega vztrajanja pri maastrichtskih kriterijih članicam pomagati do za vse boljše Evrope, sploh ni rekel nobene.

Merklova se mu je za zdaj vljudnostno oddolžila s pohvalo te nove francoske reformistične vneme, kaj več pa tudi sama še ni povedala. Ne le zaradi prezaposlenosti s sestavljanjem nove nemške vladne koalicije, ampak tudi zaradi tradicionalne nemške zadržanosti do kakršne koli »transferne unije«, v kateri je Nemcem povsem jasno, kdo naj bi jo plačal. »Mi že ne,« vpijejo nemški liberalci (FDP), brez katerih kanclerka ne more sestaviti vlade. Kar zveni celo bolj trdo in neizprosno, kot če bi Wolfgang Schäuble, ki je po novem »le še« predsednik zveznega parlamenta, ostal nemški finančni minister.

Lepo je torej govoriti o »novih evropskih idealih«, ki so novemu francoskemu predsedniku očitno dovolj za hitro uveljavitev in željeno prepoznavnost na evropskem odru. Še lepše se je hvaliti, kako da »ne poznaš rdečih črt, ampak samo horizonte«, malo manj lepo pa postane, ko je treba pot do teh »horizontov« tudi plačati.

V Evropi, ki nujno čaka na reforme, imamo tako za zdaj mladega in nadebudnega francoskega igralca, za katerega še ni rečeno, da je res pravi za to novo vlogo, in imamo nemško »režiserko«, ki tudi še ni rekla zadnje, predvsem pa še ni razvezala mošnjička za ta novi evropski film. Kako in kdaj naj bi se začelo snemanje, je zato še v oblakih. Edino, kar se že ve, je, da bo to zelo očitno »čaj za dva«, in da bodo vsi ostali k sodelovanju, če sploh, povabljeni kasneje in poimensko.

Proti-slovja: Evropski čaj za dva

Je to prava nova smer? Na fotografiji Angela Merkel, Emmanuel Macron in Paolo Gentiloni. Foto: Tiziana Fabi/AFP

Prijavi sovražni govor