Proti-slovja: Izgubljene države Evrope

So bolgarske predsedniške volitve z zmago prorusko usmerjenega generala Rumena Radeva in z njim povezano parlamentarno krizo, ki jo lahko povzroči odstop vlade premiera Bojka Borisova, dovolj resno opozorilo Bruslju, da se v Sofiji dogaja nekaj za EU nevarnega? Je treba dodati romunsko sosedo Moldavijo, ki ji nekateri pravijo kar »mala Ukrajina«, in je na isto nedeljo volila zelo podobno? Čeprav je že več let »asociirana« članica EU, ki ima svoj »Krim« (odcepljeno Transnistrijo) in jo glede na razvoj dogodkov najbrž prej ali slej čaka njen »Majdan nezaležnosti«, so ljudje tudi tam izvolili proruskega predsednika. Ker v revščini, ki jo tolčejo, očitno več pričakujejo od Rusije kot od lepih evropskih besed in praznih obljub.

Naj po tej vse bolj čudni evropski periferiji zavijemo na jug v še vedno krizno in za Bruselj že od finančne krize naprej izgubljeno članico Grčijo, ki se še ni pobrala? In nadaljujemo v njeno severno sosedo s še vedno čudaškim »začasnim« imenom Nekdanja republika Makedonija, ki že več let visi na praznih »asociacijskih« obljubah, Evropa pa jo je v begunski krizi, ko so Grki znova odpovedali, uporabila zgolj kot »živo ograjo«? Ker Bruslja več kot toliko očitno ne zanima. Naj nadaljujemo s še eno balkansko »kandidatko« Bosno in Hercegovino, ki jo spet koljejo stare zdrahe, in čez vse bolj na Putina računajočo, vendar Evropi »pridružujočo« se Srbijo zavijemo na sever v take uradne članice EU, kot so vse bolj »po svoje demokratična« Madžarska in ostale »višegrajke«, ki so ducat let po vstopu v EU že bolj oddaljene od evropskih standardov, kot so bile takrat, ko so jih podpisovale?

Ali pa naj kar ustavimo naštevanja, čeprav tudi »stara Evropa«, ki si lasti pravico razsojati o »evropskosti«, ni brez greha. Tudi sama vse bolj sili narazen (brexit je najbolj katastrofalen dokaz). Evropa nam tiho, ne da bi kdo to sploh še hotel videti, kaj šele ukrepati, polzi iz rok. Namesto da bi se razvijala v smer »Združenih držav Evrope«, ki bi nekoč v svoj vrednostni sistem vključevale ves kontinent, celo na pol evropski Rusijo in Turčijo, se spreminja v nekakšno celino »Izgubljenih držav Evrope«. Dobrega četrt stoletja po padcu železne zavese je vse več ljudi, in to ne le iz nekdanjega vzhodnega bloka, globoko razočaranih nad Zahodom, kar koli že to v njihovih glavah pomeni. Mnogi, kar spet ne velja le za nekdanje vzhodnjake, se počutijo kot drugorazredni Evropejci, ki jim desetletja obljubljani standardi od demokracije in pravne države do spoštovanje človekovih pravic in dostojanstva ne pomenijo nič več. Povozili so jih brutalni neoliberalizem in z njim spečane politične elite, korupcija in padajoči standard velike večine prebivalstva. Nekdanjega navdušenja nad Evropo ni več niti v tistih članicah, ki jim gre še dobro. Vsevprek zmaguje resigniranost, ki je vedno idealno gojišče za populistične in nacionalistične tendence.

Kaj je že to »širitev EU«? In kam se je izgubilo »več Evrope«, kar so nam še včeraj, v finančni krizi, kot najboljšo rešitev ponujali bruseljski politiki? Ne več, Evrope je vse manj. Razen morda (pa še to samo pogojno) vojaško. V kar pa nas ne silita želja po napredku in razvoju povezave v korist vseh Evropejcev in miru, ampak goli strah pred posledicami ameriške izvolitve Donalda Trumpa in dokončnim razpadom Evrope.