Kaj dela v Bruslju predsednik katalonske vlade Carles Puigdemont? Je zgolj sramotno pobegnil ali je še politično aktiven? Sodeč po internetni strani, ki jo je tam odprl (http://president-exsili.eu), je v eksilu. Ker mu v domovini Španiji zaradi drugačnega političnega prepričanja in prizadevanj za neodvisnost Katalonije grozi do 30 leta zapora. Torej je politični preganjanec. Azilant, po evropsko. Celo predsednik azilant. Španija je nanj in na še štiri katalonske ministre včeraj razpisala celo mednarodno tiralico.
In kaj je s tem »predsednikom azilantom«, ki bi mu bila EU po vseh pravilih dolžna ponuditi vsaj priložnost za pojasnitev zapleta, če že ne političnega zatočišča, storil predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker, ki zna tako prijateljsko potrepljati po ramenu madžarskega primera Viktorja Orbana in mu, samo napol v šali, na uho šepniti »diktatorček«? Nič. Izogiba se ga. Se je morda oglasil predsednik evropskega parlamenta Antonio Tajani, so kakšno rekli njegovi vedno kritični poslanci iz največje in edine vseevropsko demokratično izvoljene institucije, v katero so volili tudi Katalonci, je kakšno bleknil vsaj šef vseh šefov držav in vlad EU Donald Tusk? Ne. Razen tega, seveda, da gre za špansko notranjo zadevo, v katero EU menda ne sme posegati.
Demokracija pa taka. Ko gre za nekaj centov pri subvencijah za evropske krave, ki iz bruseljske skupne vreče že tako dobivajo več denarja, kot znašajo romunske minimalne plače, se je EU pripravljena sestajati na maratonskih nočnih sejah, 7,5 milijona Kataloncev, ki so dokazano evropski državljani in hočejo to tudi ostati, pa je očitno vrednih manj od teh evropskih krav.
Tako je vsaj videti po bruseljskem odzivu na ravnanje Madrida, ki s Katalonijo in njenimi demokratično izvoljenimi voditelji obračunava, kot da bi šlo za kakšno uporno kolonijo. Trideset let zapora za menda nezakonito organizacijo demokratičnega referenduma o večji avtonomiji in (morda celo) odcepitvi od Centra, ki se o tej večji samostojnosti ni pripravljen niti pogajati? Je to v Evropski uniji, ki naj bi bila demokratična skupnost narodov, res tak zločin? Bo EU ob španskem 155. členu v prihodnje morda dobila tudi svoj »133. člen«, ki je jugoslovansko javnost vznemirjal v 80. letih prejšnjega stoletja, špansko-katalonska Ibiza (po katalonsko se ji reče Eivissa) pa bo postala »Goli otok«?
Res je. Separatizmi vseh vrst so v Evropi zelo resen problem. In tudi nevarnost. To vemo že najmanj od Kosova, kjer je EU naredila precedens in odprla Pandorino skrinjico. Nekateri (Španija je že vedela, zakaj je bila med njimi), ga še do danes niso priznali. Povsem mogoče in zelo logično je razumeti tudi predsednika evropske komisije Junckerja, ki pravi, da nikakor ne bi rad živel v Evropski uniji s 95 članicami. Toda delati se, kot da »azilanta« Puigdemonta ni v Bruslju, kot da mu zaradi drugačnega političnega angažiranja doma ne grozi dolgoletni zapor, in kot da v EU ni katalonskega problema (in številnih njemu podobnih), zraven pa še tiho upati, da bo zaplet »vzorčno«, z ustrahovanjem in enkrat za vselej po kolonialno rešila kar Španija sama, je največja možna neumnost. In tudi največja možna sramota za Bruselj.
Na tak način bo separatizmov v EU kvečjemu še več, ne manj. In za razliko od zelo kulturnega katalonskega lahko hitro postanejo tudi veliko bolj divji.
Tiskane izdaje
