Proti-slovja: Ljubitelji trde roke

Nemci, ki bodo v kratkem praznovali 26 let združitve, se še vedno ne morejo načuditi, kako je mogoče, da sta si vzhod in zahod države tudi po četrt stoletja »zraščanja« tako različna. V nobeno izmed vzhodnoevropskih nekoč socialističnih držav nikoli ni bilo investiranega toliko zahodnega političnega kapitala, volje, želje, prizadevanj in povsem odkritih pričakovanj, ne nazadnje pa tudi toliko tisoč milijard denarja, kot so jih Nemci zmetali v obnovo vsega in vseh v nekdanji NDR, pa vendar se v glavah »Ossijev«, kot jim še vedno rečejo, ni prav veliko spremenilo.

Najnovejše letno poročilo o razmerah novih nemških zveznih deželah je spet alarmantno. Po oceni zvezne vlade sovraštvo do tujcev narašča tako hitro, da »že ogroža družbeni mir«, vse bolj pa škodi tudi gospodarstvu. »Nasilni protesti, kakršni so bili v Heidenau in Freitalu, so ob rastočem številu napadov na begunce že postali simbol vse hujšega sovraštva do tujcev«, je zapisano v poročilu, ki med drugim omenja, da je še veliko bolj alarmantno, ker pri vseh tovrstnih protestih, ki naj bi bili uperjeni zgolj proti sprejemanju dodatnih beguncev, »že pospešeno izginja meja med običajnim državljanskim protestiranjem in skrajnodesničarsko obliko agitacije«. Ali, kot je ob predstavitvi poročila rekla državna sekretarka Iris Gleike (SPD), ni problem to, da bi velika večina vzhodnonemških državljanov že postala do tujcev sovražna ali skrajnodesničarska, »veliko hujši problem je, ker si vse bolj odkrito želijo, da bi te množice lahko še glasneje in še bolj jasno uveljavljale svoja stališča«. Z drugimi besedami: Vzhodnonemška družba se nevarno hitro radikalizira.

Kaj se torej dogaja v glavah »Ossijev«, da lahko kljub četrtstoletnemu pranju možgan, izdatni finančni pomoči in enakim »nacionalnim genom« zagrešijo skoraj toliko skrajnodesničarskih napadov na tujce kot na zahodu države, čeprav na vzhodu praktično ni beguncev, zahodni del pa je po številu prebivalcev petkrat večji, tudi za same Nemce ostaja uganka. Združitev, ki bi morala biti vzorčni primer za vso Evropo, očitno ni najbolje uspela. Ljudje iz držav, ki so bile, z izjemo samoupravne in neuvrščene Jugoslavije, več kot pol stoletja ograjene z bodečimi žicami in samostrelnimi avtomati, da »srečno prebivalstvo« ne bi slučajno pobegnilo svetli prihodnosti, se zdaj, namesto da bi se po kratki fazi navdušenja nad demokratičnimi spremembami odprli vsemu svetu, celo kar sami že začenjajo obdajati z žicami. Pri tem pa v strahu pred vsem tujim znova iščejo avtoritarne in čim bolj domoljubne avtokrate, ki se seveda požvižgajo na demokratične svoboščine, parlament, neodvisnost sodstva in svobodne medije.

Neverjetno je, kako hitro je Madžarski, Poljski, Češki, Slovaški ..., očitno tudi vzhodni Nemčiji, če bi ji dovolili, in še komu v Evropi, uspelo v četrt stoletja iz ene (rdeče) skrajnosti skočiti v drugo (črno). In še bolj neverjetno je, kako da se ljudje pri tem ne vprašajo, ali ni tako agitiranje v imenu »popreproščene ljudske volje«, ki ima tudi na Zahodu vse več sledilcev, prenevarno, in ali ga niso enkrat v bližnji preteklosti celo že izkusili na lastni koži.