Proti-slovja: Mala Ukrajina

V Moldaviji si dogodki že sledijo po scenariju, ki povsem spominja na ukrajinskega.

Objavljeno
06. marec 2015 18.37
Damijan Slabe, zunanja politika
Damijan Slabe, zunanja politika
Vojna v Ukrajini je z vsemi svojimi posledicami vrgla iz tira Evropsko unijo in Nato. Zavezništvo je začelo oboroževati svoje vzhodnoevropske članice, odnosi med Brusljem, Washingtonom in Moskvo so se zaostrili in nič ne kaže, da bo krize kmalu konec. Nasprotno. Zdaj se je na lepem znašla v središču pozornosti tudi majhna pridnestrska Republika Moldavija, ki s svojimi konflikti močno spominja na nekakšno miniaturno Ukrajino. Stisnjena med Natovo Romunijo in veliko sosedo Ukrajino ima tudi zaradi separatistične proruske Transnistrije (Pridnestrje) vse možnosti, da postane naslednji evropski sod smodnika. Vrhovni poveljnik Nata za Evropo, general Philip Breedlove, je prejšnji teden ameriški kongres že opozoril na ruske enote, ki so še vedno stacionirane v separatistični Transnistriji, kjer naj bi »preprečevale moldavsko približevanje Zahodu«, in na »okrepljeno informacijsko kampanjo«, ki da jo s pomočjo svojih medijev v Moldaviji vodi Moskva.

Da razmere postajajo kritične, je med obiskom romunskega predsednika Klausa Iohannisa v Berlinu opozorila tudi nemška kanclerka Angela Merkel, ki je izrazila upanje, da se v Moldaviji ne bo ponovil ukrajinski scenarij. Dogajanje v državi, ki je po krvavi vojni v začetku devetdesetih let »izgubila« Transnistrijo (ta se je samovoljno odcepila in razglasila neodvisnost), namreč v resnici močno spominja na ukrajinski déjà vu. Komaj petmilijonska Moldavija, ki ima svoj »separatistični Krim« (v odcepljeni Transnistriji je še vedno 2000 ruskih vojakov), od lanskih novembrskih parlamentarnih volitev tone v zelo resno politično krizo. Povezavi treh proevropskih strank, ki so sicer zmagale na volitvah, ni uspelo sestaviti več od manjšinske vlade, odvisne od podpore opozicijskih komunistov, o tako imenovani »ruski peti koloni«, ki da je v moldavskem parlamentu ne sestavljajo le socialisti, ampak tudi poslanci nekaterih drugih strank, pa odkrito govorijo celo domači politični analitiki. Svoje prispevajo ruski televizijski kanali, ki obvladujejo moldavski medijski prostor, še največji krivec pa so katastrofalne gospodarske razmere, interna nacionalistična obračunavanja med »proevropskimi« in »proruskimi« koristoljubci in razpasena korupcija, ki ji šibka vlada ni kos.

V mali Moldaviji, nabiti z zamrznjenimi konflikti, močno podobnimi tistim v veliko večji sosedi Ukrajini, si dogodki zato že nevarno sledijo po ukrajinskem scenariju. Zahod z Merklovo in ameriškim generalom Breedlovom že kaže s prstom na »Putinov ruski ekspanzionizem«, ki pa, podobno kot v Ukrajini, še zdaleč ni edini krivec. Velik del krivde za klicanje tujine na pomoč in tuje vmešavanje (tudi Natovo, ne le rusko) namreč vedno nosijo tudi same politične elite bankrotiranih držav, ki zaradi korupcije, razprtij in šibke vlade niso sposobne zagotoviti niti osnovnega reda, življenjskega standarda prebivalstva in vsaj minimalne politične stabilnosti. Vlada v moldavski prestolnici Chişinău (Kišinjev) si zdaj, ko ji teče voda v grlo, menda prizadeva za večjo varnost države in za tesnejše povezovanje z EU in Natom, kar pa utegne ob vsej notranji razdeljenosti in ustavno razglašeni nevtralnosti sprožiti še tisti zadnji, kijevskemu podoben puč. In mala Moldavija bo tik ob meji z Natovo Romunijo eksplodirala kot še en evropski sod smodnika.