»Nemška zvezna vlada ni stranka na francoskih predsedniških volitvah.«

Včasih francoskega predsednika Mitterranda in nemškega kanclerja Kohla bi bilo kaj takega, kar je ta teden storila Angela Merkel, nemogoče. Če bi stari nemški združitveni kancler po naključju rekel kaj več od tega, da sicer simpatizira s svojim francoskim prijateljem, da pa so francoske predsedniške volitve francoska notranja zadeva in da se nikakor ne namerava vmešavati vanje, bi vsi mislili, da se mu je zmešalo.

A časi se spreminjajo, kriza pa celo med največjimi neverjetno hitro lomi vse tabuje. Kanclerka Merklova, nekdaj pridna Kohlova učenka in v CDU že zdavnaj predestinirana naslednica tako za najvišji položaj v stranki kot v zvezni vladi, si je ta teden dovolila do te mere skočiti v francosko predsedniško tekmo, da jo je moral celo njen zunanji minister Guido Westerwelle opozoriti, »da nemška zvezna vlada ni stranka na francoskih predsedniških volitvah«.

Vzela si je namreč pravico do najmanj dveh jasno tempiranih in z očitno predvolilno podporo obarvanih televizijskih nastopov s Sarkozyjem na francoski televiziji, vse očitke, da počne nekaj za dosedanjo evropsko prakso nenavadnega, pa so v njenem uradu zavrnili s sklicevanjem na francosko-nemško prijateljstvo in na to, da konservativni stranki tudi v evropskem parlamentu tesno sodelujeta v zvezi evropskih desnih strank.

Že, že, ampak, ali nimajo Francozi pravice sami, brez vmešavanja ta trenutek najmočnejše evropske političarke izbrati svojega predsednika? In zakaj se potem v uradu prijateljice Merklove, resda z nekaj nelagodja, tako vztrajno izmikajo srečanju kanclerke s Sarkozyjevim socialdemokratskim tekmecem Françoisom Hollandom?

Se je Evropa res do te mere spremenila, da je to nekaj normalnega, kot je v komentarju, češ da je vse skupaj zelo logično in prav, »kajti s koncem dvojca Merkel-Sarkozy bi bilo tudi konec nemško-francoskega reševanja evropske krize«, zapisal nemški konservativni dnevnik Die Welt? Mimogrede pa navrgel še nekaj gorkih na račun »retrosocialista« Hollanda, ki bi Francozom »še kar dovolil odhajati v pokoj pri šestdesetih, krizo pa namesto s fiskalnim paktom reševal z evroboni«.

Do zdaj smo verjeli, da je EU demokratična skupnost suverenih nacionalnih držav in da so nacionalne meje demokratičnega političnega boja za oblast in suverenost jasne. A se bo očitno treba sprijazniti, da schengen ne velja le za prosti pretok ljudi, blaga in storitev, ampak - ker je pač kriza - tudi že za pretok (pravih) političnih idej in podpore. Kar, da ne bo pomote, nima prav nobene zveze z neposredno voljenim evropskim parlamentom in njegovimi pristojnostmi. To je povsem druga zgodba.

Kanclerka v zagovor pravi, da predvolilno podpira sorodne stranke tudi v drugih članicah EU. Vemo. Smo videli. Ampak kot bivši Jugoslovani z ne ravno lepo federativno izkušnjo bi se pa kljub vsemu lahko vprašali, ali ni od skupnih finančnih rešitev, ki jih krizni Evropi vse bolj samoumevno diktira dvojec Merkel-Sarkozy, in takega političnega prijateljevanja brez meja samo še korak do jutrišnjih evropskih (exjugoslovani vemo, kaj to pomeni) »skupnih kulturnih jeder«?

In še eno vprašanje. Kaj pa če na francoskih predsedniških volitvah zmaga François Hollande? Kaj bo potem z Evropo? A potem pa ne bo več prava?