Tiskane izdaje
Se kdo še spomni Podobnikovih padanj v Dragonjo, Jorasovih norčij, umaškega ribiškega kazanja riti, govoric o Sanaderjevem in Janševem dogovarjanju za incidente in adrenalinskih srečanj hrvaških in slovenskih policijskih patruljnih čolnov v Piranskem zalivu? Kakšne otročarije! V primerjavi z žico. Takrat smo potihem še upali, da bo Hrvaška čim prej vstopila v EU, in bo vseh teh neumnosti konec, ker bo meja le še »administrativna«. A smo se krepko ušteli. Državi nista znali izkoristiti niti te priložnosti in »vrag« je celo v času begunske krize, četudi begunci s tem nimajo čisto nič, ostal »mejak«.
Zdaj nas o tem, kako se da celo v najbolj kriznih časih po evropsko urejati sosedske odnose, nehote podučujejo Avstrijci. Oni sicer nimajo Prešerna, imajo pa večstoletno diplomatsko tradicijo, zaradi katere najmanj od leta 1580 dobro vedo, da je celo lipicance pametno vzrejati nekje na periferiji, potem pa na carski Dunaj vzeti samo najboljše. Kazalo bi se česa naučiti. Na primer tega, da je tudi v diplomaciji sosedu vedno smiselno najprej ponuditi pomoč, če hočeš, da ti bo tudi on pripravljen pomagati, pa čeprav bo ta njegova pomoč potem tebi koristila bistveno bolj kot njemu. Odnosi bodo prijateljski, tebi pa si ne bo treba mazati rok, časti in ugleda s postavljanjem rezilnih žic in odgovarajnem na besne diplomatske note.
V to kategorijo pretkane sosedske diplomacije sodi najnovejši predlog avstrijske notranje ministrice Johanne Mikl-Leitnerjeve, po katerem bi Avstrijci pomagali Sloveniji in Hrvaški na njunih južnih mejah poostriti nadzor. Celo tehnično, s toplotnimi kamerami, ne le s svojimi policisti. »Čim južneje, tem bolje,« je za celovški Kronen Zeitung dejala ministrica, o čemer je pisal tudi hamburški Spiegel. Kajti Avstrija se o »trojnem načrtu« (tako se pač dela) usklajuje tudi z Nemčijo.
V kabinetu slovenskega premiera Cerarja, ki je bil v četrtek v Berlinu, o tem menda ne vedo ničesar. Je pa premier kanclerki Merklovi vseeno predlagal najbrž še boljšo in še bolj »čim južneje, tem bolje« rešitev. Ograjo na grško-makedonski meji. Če že ne maramo lenih Grkov (glej Mramor v času finančne krize), ki so tudi pri beguncih povsem neučinkoviti, potem jih je najbrž res smiselno ograditi. In to z obeh strani. Z južne, morske, kar bo storil Frontex, za vsak primer pa še s severne, makedonske. Pa še rezilno žico, ki nam jo bo spomladi tako ali tako odnesla narasla Kolpa, bi lahko posodili nekoč bratskim Makedoncem. Vse kaže, da se počasi le učimo, kako se dela evropska politika.
Kaj pa nesrečni begunci? Ti se bodo očitno morali sprijazniti, da se v »svobodno«, »demokratično« in »humano« Evropo čez vse bodeče žice pač ne da priti bos, brez papirjev in zgolj z mobilcem v roki. Kajti Evropa že dolgo ni več raj. Kar zelo dobro ve tukaj živeča in vse bolj množična »raja« (beseda seveda ne pride od »raj«), v kakršno se bodo že jutri spremenili tudi prišleki. Če se prebijejo čez žice. Tudi v Evropi se za pest evrov že dela od jutra do večera. Na primer o kulturnem in ne le političnem šoku, ki bo zanesljivo sledil vsem silnim migracijam, ki jih ne bodo ustavile niti najostrejše žice. Bodo pa za vse večne čase osramotile Evropejce.
