Proti-slovja: Nevarna partnerica

Evropska unija se, ker sama ni zmožna rešiti begunske krize, intenzivno dogovarja s Turčijo. Ta je vse od srečanja kanclerke Merklove s premierom Davutoglujem, s katerim sta skovala famozni načrt o zamenjavi beguncev, podkrepljen z milijardami evrov in turškim približevanjem EU, videti kot edina še preostala rešiteljica evropskega begunskega problema. Zato EU tudi tako nekritično poveličuje in poenostavlja »turško rešitev«, ki je v marsičem zelo problematična. Celo nevarna.

Naključje je hotelo, da je bila prav Merklova, tik pred začetkom vrha, med katerim je EU prepričala v koristnost begunskega »dila« s Turčijo, prisiljena zapreti nemško veleposlaništvo v Ankari, zraven pa še nemško šolo v turški prestolnici in konzulat v Istanbulu. Razlog? Nevarnost napada. Kajti »Erdoganov sultanat«, kot že pravijo vse bolj diktatorsko vodeni Turčiji, se je po vseh napakah, storjenih v sirski krizi, znašel še v resni državljanski vojni s svojo kurdsko manjšino.

Paradoksalno zveni, da Evropa, ki Turčijo razglaša za »varno tretjo državo«, kamor je brez pomislekov pripravljena poslati množice nesrečnih beguncev, iz Ankare istočasno umika svoje diplomate, ker je tam zanje postalo prenevarno. Vendar to, žal, ni nič novega. Evropska politika do Turčije, ne le sedanja, je že od nekdaj dvolična, zlagana, poniglava in umazana. Ne le zato, ker je EU, ki je pred dvajsetimi leti z Natovimi letali napadla Miloševića zaradi njegovega zelo podobnega znašanja nad kosovskimi »Kurdi«, zdaj Erdoganu pripravljena povsem spregledati njegovo vojaško obračunavanje s kurdsko manjšino. Še veliko huje je, ker evropski politiki, ki bi složno radi zgolj čim hitreje »outsorsali« svoj begunski problem, nikakor nočejo videti, v kaj vse se je v sirski krizi medtem že zapletla vse bolj avtoritarno vodena Turčija, ki je predvsem zaradi Erdoganovega regionalnega pokra tudi sama že postala del problema in ne rešitve.

Prvotno spogledovanje Ankare z Islamsko državo (IS), odpiranje meja za skrajneže in orožje, kar bi Turčiji omogočilo, da se s pomočjo »isijevcev« in Riada znebi sirskega diktatorja Asada, je spodletelo. Erdogan se je moral pod pritiskom Nata in ZDA pridružiti zahodni »letalski« koaliciji proti IS, kjer pa je takoj ugotovil, da so njegov ključni problem na sirskih tleh edino učinkoviti Kurdi. Namesto IS je zato bombardiral njih, z zaprtjem turških meja med bitko za Kobane pa si je dokončno nakopal še ves kurdski bes in državljansko vojno, ki se z vzhoda države že seli proti prestolnici. Če dodamo Ruse, ki so po turški sestrelitvi letala postali Erdoganov prvi svetovni sovražnik, in Putinovo šestmesečno bombardiranje, s katerim (si) je v razpadli Sriji tako rekoč že zagotovil vsaj dve federalni enoti – kurdsko in prorusko Asadovo (tudi če diktator odide), je jasno, da se je velika turška igra končala s popolnim polomom. Edino, kar je Erdogan za zdaj dobil, je vse bolj krvava domača državljanska vojna s Kurdi.

Evropa bi torej morala biti tista, ki bi namesto begunske krize (ta je tako ali tako samo posledica) morala reševati že zelo daleč zabredlo Turčijo, če se z njo seveda še kdaj želi pogajati kot z evropsko državo, ne pa da Turčija rešuje polmiljardno EU. In jo s tem nehote kot »partnerica« vleče v vse svoje odprte regionalne in svetovne konflikte, ki si jih je Ankara v zadnjem času tako velikopotezno sama nakopala na glavo.