Proti-slovja: Novi obrazi Evrope

Lani, približno ob tem času, ko so se politiki že ogrevali za majske volitve v evropski parlament, se je po Evropi na vse strani govorilo, kako da mora stara, krepko opešana dama Evropa najti nov obraz. Politiki morajo iz slonokoščenih bruseljskih stolpov končno sestopiti med ljudi, ki največkrat sploh ne dojamejo več, kaj se gredo vsi ti evrobirokrati, in zato ne pridejo več na volitve. Evropa jim tako postaja tuja, celo jezni so nanjo in na vsakič nove traparije, ki si jih sproti izmišlja dobro plačana bruseljska birokracija, kar seveda spretno izkoriščajo različni protievropski skrajneži in populisti.

Evropska komisija in parlament sta si zato, da bi ustavila ta trend in animirala vse bolj anemične Evropejce, pred lanskimi majskimi volitvami izmislila celo »špicenkandidate«. Juncker in Shultz naj bi bila tista »dirkalna konja«, ki naj bi ljudi zvabila na volišča. A se je bolj klavrno končalo. Lahko bi se celo povsem zalomilo. Kajti tisti evropski elitneži, ki so z Merklovo na čelu sprva privolili v tako volilno tekmo, v svojih zakulisnih kadrovskih kupčijah potem nekaj časa sploh niso bili pripravljeni priznati volilnega izida. Ker so seveda imeli vsak svojega kandidata za šefa komisije in parlamenta.

Kar ni nič novega. Evropski projekt je bil namreč od nekdaj, od samega začetka, projekt političnih elit. Tu se nima smisla sprenevedati. Dokler se je vse skupaj dogajalo v časih debelih krav in v imenu vzvišene evropske vizije, je nekako delovalo in se s tem nihče ni pretirano ukvarjal. S krizo, ki je neverjetno hitro razgalila vso nesposobnost od volivcev vse bolj odtujenih evropskih elit, ki niti približno niso znale več po evropsko in v skupno dobro rešiti skupnih problemov, pa se je dokončno zalomilo.

Morda se bo komu zdelo paradoksalno, toda Evropa je prav z grškimi volitvami in zmago Sirize, ki gre bruseljskim elitam tako v nos, nehote dobila točno tiste zares angažirane evropske volivce, ki jih je še maja lani (menda) iskala z lučjo pri belem dnevu, in ki so pripravljeni vsak trenutek na volitvah povedati, kakšno Evropo hočejo, kakšne pa ne. Cipras in Varufakis sta zato ta trenutek edina demokratično izvoljena vladajoča evropska politika, ki zmoreta na ulice spraviti na desettisoče svojih privržencev. In to ne le grških. To, kar se je samo teden dni po grških volitvah zgodilo na madridskih ulicah, kaže, da tudi španski Podemos jeseni lahko računa na svoje »angažirane« volivce in svoje »nove obraze«, kar pa bi že utegnilo krepko premešati evropske politične štrene. Toliko bolj, ker je takih prebujenih evrovolivcev, ki se jim upira sedanja evropska politika po volji nemška kanclerke Merklove, iz dneva v dan več in ker se množijo predvsem v tistih članicah, ki že dolgo ne živijo več v varljivem evropskem »kokonu izobilja«. Italija, Portugalska ali Francija so možne naslednje kandidatke.

Naj se evropske elite še tako sprenevedajo, ključni evropski problem že dolgo niso več Cipras, Varufakis, Grčija in dolgovi. Največji evropski problem je postala Evropska unija sama. Nekje med Ciprasom in Merklovo bo zato treba najti novo, drugo Evropo, tako z novim obrazom in novimi obrazi. Če Evropo seveda še hočemo imeti.