Proti-slovja: Od več Evrope do več Evrop

Evropa je ena, enotna in nedeljiva, se je šefom držav ali vlad marca letos zapisalo v slavnostnem dokumentu, objavljenem ob šestdesetletnici rimskih sporazumov, ki veljajo za začetek Evropske unije. Obletnica, pač. Kdo bi jim zameril.

Realnost je, žal, nekoliko drugačna. Ob izteku istega leta, v katerem smo slavili šest desetletij povezave, je šef vseh šefov držav ali vlad članic Evropske unije, poljski politiki Donald Tusk, ki po funkciji ni kdorsigabodi ampak sam predsednik Evrope, med zadnjim letošnjim vrhom EU že nesporno in javno »operiral« z najmanj štirimi Evropami. S »severno« (bogato) in »južno« (revno), zraven pa še z »zahodno« (pogojno pro-begunsko) in »vzhodno« (izrecno proti-begunsko). Evropa naj bi bila namreč, kot je rekel Tusk, razklana podolgem in počez.

A se je predsednik Evrope, kljub drastičnosti te ocene, vendarle nekoliko uštel. V Evropi, ki jo po zagotavljanjih večine bruseljskih politikov lahko reši kvečjemu še tesnejše povezovanje, torej »več Evrope«, je različnih Evrop še bistveno več. Tuskovi vzdolž in poprek preklani lahko dodamo še najmanj štiri: schengensko in ne-schengensko, ter evrsko in ne-evrsko. V prvi, schengenski, ni meja. Razen če se po »vzhodnjaško« ustrašiš beguncev, in meje »izredno« zapreš (tako kot to Avstrija počne Sloveniji). V »ne-schengenski« Evropi tega problema ni. Tam lahko meje »ožičiš«, kadar se ti zahoče. In si še vedno v EU.

Pri evrski in ne evrski Evropi so zadeve že malce bolj zapletene. Če si v prvi, se ne smeš prezadolžiti, ker takoj dobiš »trojko«, ki ti pomaga, dokler nisi tam, kjer je Grčija (še vedno). V ne-evrski jo odneseš bistveno bolje. Manipuliraš z valuto (da je evro več vreden) in izdatno črpaš iz bruseljskih skladov. Teoretično sta vzhodna in ne-evrska Evropa torej dvakratna komparativna prednost. Pa še ustavne sodnike in medije si lahko malce podrediš po svojih predstavah. »Jedrska opcija« gor ali dol.

Ampak Evrop in izbire s tem še ni konec. Omenjenim osmim lahko dodamo še Natovo in ne-Natovo, znotraj obeh pa še minulo jesen ustanovljeno »skupno evropsko obrambno« (Pescovo), ki je poljubna kombinacija obeh vojaških (Natove in ne Natove), in samostojne (vendar ne za vse obvezne) skupne evropske obrambe. Dobimo torej še tri Evrope. Skupaj enajst.

A leto, v katerem se je prvič tako odkrito in na najvišji ravni začelo govoriti o več Evropah, je bilo pestro, in če bi zadeve pogledali zgolj strogo politično-pragmatično, bi sredi Evrope lahko našli vsaj še eno Evropo v nastajanju. Začela se je z zmago avstrijske »turkizno-modre« koalicije, ki ji nekateri zaradi vse bolj populističnega spogledovanj med novim avstrijskim ministrskim predsednikom Sebastianom Kurzem, njegovim skrajno desničarskim svobodnjakom Heinz-Christianom Strachejem in madžarskim premierom Viktorjem Orbanom že pravijo tudi »K. und K. Evropa«. S svojim »novoevropskim« političnim pragmatizmom in populizmom, ki je svojevrstna kombinacija prednosti vseh do zdaj naštetih Evrop, bi utegnila poskrbeti, da tudi dvanajsta zvezdica (toliko jih je namreč v evropski zastavi) v prihajajočem letu, ko se bo v marsičem odločalo, katera Evropa naj postane večinska, ne bo ostala povsem brez čara.