Proti-slovja: Podrta šahovnica

Svet je iz tečajev. Tako hudo, kot ni bil že dolgo, se strinja petsto uglednih udeležencev münchenske varnostne konference. Za zmedo, tipično za čase, ko stari red ne velja več, novega pa še ni, seveda ni kriv le Putin, kot bi to rad videl kdo na Zahodu. V marsičem, če ne kar izključno, jo je zakrivil tudi tako imenovani demokratični Zahod, ki še do danes ni dojel besed nemškega kanclerja Helmuta Kohla, da se je berlinski zid »podrl na obe strani«, tako da bi bilo nujno reformirati tudi Zahod, ne le Vzhoda. S padcem »železne zavese« so namreč čez noč postale »obsoletne« – kot bi danes, ne povsem brez kančka soli tvitnil najbolj sveži produkt te »obsoletnosti« Donald Trump – tudi vse za Zahod in svet ključne mednarodne institucije. Nastale so v bistveno drugačnih časih bipolarizma, in so bile takratnim časom tudi namenjene.

O nujni reformi Združenih narodov čivkajo že vrabci. Da je zaspala na lovorikah, velja tudi za Evropsko unijo, ki ji v desetletjih po padcu zidu praktično ni uspelo dosti več od forsiranja širitve. Dokler se z njo tudi sama ni znašla na robu infarkta. O Natu, tem reliktu hladne vojne, ki je z razpadom varšavskega pakta izgubil smisel obstoja, ni vredno niti razpravljati. Vse ideje o njegovi preobrazbi v »svetovnega žandarja« so klavrno propadle, nekatere (Afganistan, Irak) še danes drago plačujemo vsi, preživelo pa je njegovo bistvo iz nekih drugih časov. Dokler se ni v kot stisnjena Putinova Rusija v Ukrajini tudi vojaško postavila po robu temu siljenju v njen interesni prostor in je nastal krizni pat položaj, ki ima posledice tudi v vseh drugih svetovnih kriznih žariščih, in ga nihče več ne zna rešiti.

V vsej tej zmedi, ki jo stopnjujejo še kriza kapitalizma, podivjani neoliberalizem in ponesrečena globalizacija, se je kot nekakšen izvržek vsesplošnega kaosa zdaj pojavil še Donald Trump. Da bi pobalinsko, ker on pa menda edini ve in razume, kaj da je narobe, z enim sami zamahom (in tremi tviti) podrl vse figure na svetovni šahovnici.

Kitajci, ki so dovolj veliki in vešči tisočletne igre, so Trumpu ta teden že dali vedeti, da brez vseh pravil ne bo šlo. Ve se, kje lahko stojita kralja, tako kot je od nekdaj jasno, da je beli kraljici mesto ob belem kralju in na belem polju, črni pa na črnem. »Kitajska je ena in enovita«, ali pa je igre konec, so mirno, kot znajo, sporočili pekinški šahisti. In Trump je moral pogoltniti slino.

Evropa je ta konec tedna s srečanjem obrambnih ministrov Nata, še bolj pa z današnjo vsesvetovno münchensko varnostno konferenco dobila podobno priložnost, da kvazi šahistu Trumpu pove, zakaj so tudi pozicije lovcev, konjev in trdnjav v zapleteni igri čezatlantskih odnosov že desetletja take, kot so, da pa se je o kmetih in različnih otvoritvah seveda mogoče pogovarjati. Če ji ne bo uspelo preglasiti Trumpovega razdiralnega robantenja, pravi prvovrsten diplomat in »oče« münchenskega foruma Wolfgang Ischinger, gre lahko vse po zlu. Potem bo tudi »Munich Security Report 2017« (Münchensko varnostno poročilo 2017), ki so ga organizatorji pomenljivo naslovili s »Post-Truth, Post-West, Post-Order?« (v prostem prevodu: Konec-resnice, konec-Zahoda, konec-reda?) in na koncu naslova dodali vprašaj, mogoče objaviti brez vprašaja. Potem je res mogoče vse.