Tiskane izdaje
Ste se ob vsem begunskem direndaju, ki tako vneto razdira Evropo, da je niti z vrha na vrh letajoči evropski politiki niso več zmožni spraviti skupaj, že kdaj vprašali, koliko je sploh stara »najhujša evropska begunska kriza«? Pol leta? Ja, približno toliko traja največji naval, in nič več. In kaj vse smo v tega pol leta uspeli uničiti? Praktično vse, kar je iz Evrope delalo Evropo.
Še lansko jesen povsem nesprejemljive Orbánove ograje so v nekaj mesecih postale evropski standard. Namesto skupne in posodobljene evropske priseljenske zakonodaje smo dobili kvote, zapiranje meja, zaostrovanje azilske zakonodaje, drastično krčenje vseh ugodnosti za priseljence, izganjanje beguncev, celo njihovo zaplinjevanje s solzilcem na makedonsko-grški meji. »Raus« je v evropski politiki postalo »in«, bodeča žica in vojska na notranjih mejah pa nekaj povsem normalnega celo med tako usklajenima, sodelovanja in zaupanja polnima schengenskima sosedama, kot sta Avstrija in Slovenija. Zaupanje pa tako.
Če bi maja 2014, ko smo volili evropski parlament in je vsa evropska politika panično strašila z zmago skrajno desničarskih ekstremistov, ki da bi bili katastrofa za Evropo, Le Penovi, Geertu Wildersu ali komur koli drugemu izmed teh skrajnežev kdo očital, da hočejo iz Evrope narediti ožičeno trdnjavo, bi se ti samo smejali. Ker bi vedeli, da tega ne zmorejo. Uradni bruseljski politiki je to uspelo v manj kot pol leta. Ker je povsem podlegla histeriji ulice in je v strahu pred begunci panično sedla na tobogan domoljubja, ki vodi samo še navzdol. V stare čase ksenofobije, rasizma, zapiranja in vse bolj fašističnega iskanja nacionalnih korenin.
Se sploh zavedamo, da je od pogumne izjave kanclerke Angele Merkel, »zmogli bomo«, do ta teden izrečenega klavstrofobičnega poziva šefa evropskega sveta Donalda Tuska »ne prihajajte, ker nima smisla tvegati življenja«, v resnici minilo samo pol leta? In da je Evropa v tega komaj pol leta s Tuskovo izjavo zdaj sebi in vsemu svetu priznala, da pri vsemu blebetanju o svoji evropskosti in demokratičnosti v resnici nima prav nobenega socialnega, po človeško pravičnega in demokratičnega odgovora na begunsko krizo, četudi jo je s svojo (ne)politiko na globalni ravni v veliki meri pomagala zakuhati? Da torej niti kot polmilijardna skupnost ni kos problemu, ker ne premore več nobene aktivne in samozavestne politike, ki bi bila zmožna verjeti v svojo moč in svoje lastne rešitve. Namesto tega gledamo, kako politiki od vrha do vrha samo še bolj tiščijo glave vsak v svoj pesek, zapirajo meje, izganjajo begunce in se gredo klaustrofobijo, nevredno žepne državice, ki se panično boji »hord islamskih prišlekov«.
Vrhunec vsega tega bruseljskega cinizma, samopomilovanja in priznavanja lastne nesposobnosti bo ponedeljkov, vnaprej za usodnega razglašeni begunski vrh s Turčijo, na katerem namerava Evropa »obrambo svojih krščanskih korenin« položiti v roke osemdesetmilijonske islamske države, ki je soseda Sirije in je sama do zdaj sprejela najmanj še enkrat toliko beguncev, kot do temeljev pretresena Evropa skupaj. V nebruseljskem jeziku se temu reče kapitulacija.
