Proti-slovja: Politika, to sem Jaz

No, pa smo dočakali, da se je tudi v Nemčiji, kjer se je do zdaj vedno jasno vedelo, katere stranke jo vodijo, kakšni so njihovi programi in kolikšna je njihova odgovornost do volivcev, vse podrlo. Stranke niso več sposobne sklepati kompromisov, požvižgajo se na voljo volivcev, ki so jih volili, da bi v parlamentu zastopale njihov glas in usklajevale medstrankarske interese, celo v vladajočo koalicijo nočejo več vstopiti in prevzeti odgovornosti za vodenje države, če se predsedniku stranke tako »zazdi« in mu osebne politične kalkulacije kažejo, da se mu to ne bo obrestovalo.

Tudi nemški sistem večstrankarske parlamentarne demokracije, eden redkih, ki je v Evropi še deloval, torej postaja zgodovina. Stranke, ki so se vse po vrsti nagnetle v isti politični sredini, so očitno »avt«, »kul« in »in« so le še samim sebi zadostni in povsod v Evropi vzpenjajoči se »Jaz politiki«, kot jih je v Suddeutsche Zeitungu poimenoval Stefan Kornelius.

Trend sploh ni tako nov, kot bi se komu zdelo. Tovrstno politično modo, ki je pisana na kožo vse bolj atomizirani in samo še pogojno družbeni funkciji novih »družabnih omrežij«, in jo pri nas poznamo v inačici »novih obrazov«, okoli katerih potem nastane stranka, ali pa tudi ne, so prvi odkrili skrajno desničarski populisti, perfekcioniral pa jo je eden največjih med njimi, ameriški predsednik Donald Trump. Najprej s tem, da je že tako izrazito osebno ameriško predsedniško tekmo spremenil v čistokrven osebni »resničnostni šov«, še bolj pa po vselitvi v Belo hišo, kjer vsak dan sproti dokazuje, da v politiki po novem nič več ne veljajo ne stranke (niti njegova), ne pravila igre, ne kongres, ne ljudje in tudi država ne. Vse je samo še jaz, jaz in še enkrat jaz, javnosti praviloma serviran tako brezsramno in neotesano, kot je bila njegova perverzna izjava o otipavanju žensk, ki si ga »lahko privoščiš, če si dovolj pomemben«.

V Evropi je to novo modo političnih egov med etabliranimi politiki prvi izkoristil francoski predsednik Emmanuel Macron. Ustanovil je gibanje, ki nima veliko skupnega s stranko, iz katere sam izvira, in se v politično orbito izstrelil kot mesija, ki bo Evropo čez morje neobvladljivih reform povedel peš in suhih nog. Podobne čudeže z zelo spretnim osebnim političnim marketingom v Avstriji izvaja podobno mlad in ambiciozen Sebastian Kurz, če seveda niti ne upoštevamo tistih še bolj vzhodnih, nekoč komunističnih »prosvetljenih absolutistov«, ki jih je tudi vse več (Orban, Kaczyński, Babiš...), in ki so kljub četrtstoletni evropski demokratizaciji še vedno prepričani, da je ena stranka (njihova, seveda) povsem dovolj za obvladovanje sodišč, medijev, celotne družbe in celo Evrope.

Evropska demokracija s tem pospešeno umira. Kar ni nič novega. Trend so že pred desetletjem napovedali vsi veliki evropski umi. Novo je kvečjemu to, da ljudje ob vse hujših problemih, ki jih nihče več ne zna rešiti, že vse bolj množično volijo »jaz politike«, ki obljubljajo rešitve po hitrem in zanje tipičnem poenostavljenem postopku. Vendar teh rešitev tudi oni nimajo. Če bi jih imeli, bi jih pogojno morda lahko celo sprejeli kot »razsvetljene absolutiste«, tako pa so le tisto drugo - absolutisti. In še to le za svojo politično korist.