Tiskane izdaje
In Bolgari tudi. Unija je namreč s 1. januarjem sprostila še zadnje ovire za delavce iz obeh balkanskih članic, ki sta predzadnji (šest let pred Hrvaško) vstopili v skupnost srečno prepirajočih se držav. »Postavljanje ovir za ljudi iz drugih članic ni pravi odgovor na krizo,« je v sredo, čeprav Bruselj še ponovoletno počiva, izjavil evropski komisar za socialo László Andor. V Londonu, kjer so takoj znižali socialne prispevke za brezposelne priseljence in postavili letališke straže, ga očitno niso slišali. In marsikje po Evropi, kjer se navala romunskih in bolgarskih delavcev ne bojijo nič manj, kot so se Nemci bali »poljskih vodovodarjev«, tudi ne.
Nehajte no, s tem populizmom, so se ob dejstvu, da v sta Unijo dokončno vstopili še najbolj nepripravljeni članici, in da jo bo prvega pol leta - da bi bila ironija še večja - vodila najbolj krizna članica Grčija, oglasili bruseljski komentatorji. Ampak, mar Unije že lep čas ne vodi prav tak populizem? Politični in siceršnji, ki se ne krepi le zaradi krize, ampak tudi zaradi bližajočih se volitev v evropski parlament, ki se utegnejo spremeniti v največji evropski »pop« dogodek leta 2014.
Bo v letu, ki se je šele začelo, v Uniji torej zmagal komaj dojemljivi latvijski optimizem (Latvijci so s 1. januarjem hrabro prevzeli evro) ali bodo zmagali »kontrolorji s Heathrowa, ki se bojijo invazije barbarov«, kot je cinično zapisala rimska Repubblica? Obe skrajnosti delujeta precej shizofreno, kažeta pa, da Evropa še ni dobila vojne, ki jo že šest let vodi sama s seboj. V marsičem tudi zato, ker politiki nočejo videti ali pa zgolj ne marajo ljudem predočiti pravih dejstev. Hitreje (tudi volilno) vnovčljivi stereotipi so jim očitno ljubši.
Zato podobno kot iz bruseljskih soban še dolgo ne boste slišali, da so s krizno pomočjo najbolj zabredlim državam največ profitirale prav tiste bogate članice, ki so pomagale (o bankah ne bomo rekli nobene), tudi pri napihovanju strahu pred romunskimi in bolgarskimi delavci nikar ne pričakujte razlage, da gre za prvovrstno politično manipulacijo. Če naj bo namreč EU vezna posoda - in vsi evropski politiki nam z »več Evrope« dopovedujejo točno to -, potem se prostemu pretoku delovne sile preprosto ni mogoče izogniti. Pa še pozitiven je. Že spet predvsem za bogate severne članice, ki s tem dobivajo prepotrebno mlado, dobro izobraženo in poceni delovno silo, ki bo še vrsto let v socialne sklade plačevala bistveno več, kot bo iz njih dobivala. Tak »pretok ljudi« za povrh samodejno, brez vsiljevanja različnih »unij« in brez pompozno napovedovanih milijard, ki jih EU zdaj obljublja kritično brezposelni mladini, pravičneje razporeja tudi brezposelnost po vsej naši lepi skupnosti. Naj vsaj delček krize nosijo tudi bogati. Če kdo, bi torej po 1. januarju morali protestirati kvečjemu Romuni in Bolgari, ki utegnejo izgubiti veliko najboljših kadrov. In z njimi tudi svojo evropsko prihodnost.
Romunski cigani? Ki da bodo izropali socialne sklade bogatih članic? Ah, dajte no, to pa je res populizem, vreden kvečjemu namerno prenapihnjenega časopisnega naslova.
