Proti-slovja: Prehitevanje po desni

Se evropski desnici res lahko zgodi Tea-Party? Čajankarji. Ki so celo zadrte ameriške republikance spravili v težave.

Ah, dajte no. Evropa ni Amerika, pravijo nepoboljšljivi evrooptimisti. Vendar vprašanje ni tako neumno, kot se zdi na prvi pogled. Vzpon do Evrope skeptičnih in praviloma skrajnodesničarskih strank, ki sta ga med ogrevanjem za spomladanske volitve v evropski parlament z napovedjo koalicije demonstrirala predsednica francoske Nacionalne fronte Marine Le Pen in njen nizozemski somišljenik Geert Wilders, zagotovo ni nekaj, kar bi kazalo podcenjevati. Ne gre le za evropske volitve, na katerih si do Evrope skeptični in do vsega tujega sovražni populisti zaradi vse bolj pišmeuhovskega odnosa volivcev do Bruslja dejansko lahko priborijo nesorazmerno velik vpliv. Pojav ima širše politične razsežnosti.

Populizem je namreč zelo nepredvidljiva zmes čustev in idej, ki zlasti v kriznih časih, ko so politiki prisiljeni sprejemati nepriljubljene ukrepe, praviloma prinaša hitro merljive učinke na javnomnenjskih lestvicah. Zato je zanj dovzetna tudi etablirana politika. Ne le tista na desnici, da ne bo zamere, tudi na levici in v vseh ostalih strankah političnega spektra, kot je pred kratkim opozoril evropski poslanec iz vrst Zelenih Jan-Philipp Albrecht. Ko se namreč skrajneži ali populisti – kaj šele kombinacija obojih – enkrat prebijejo v nacionalni parlament in tam začnejo dihati za ovratnik vladajočim strankam, se hitro lahko zavrti politično kolesje, ki ga je potem težko ustaviti. Pojav je podoben prehitevanju po desni na avtocesti. Dokler gre za ekscesneže, ki jih vsi ostali ignorirajo, razmere niso kritične. Ko se za njimi zakadi tudi sicer normalna večina voznikov, ki bi prav tako radi hitreje do cilja, je kaos programiran.

In v Evropi se nekaj že nakazuje. Francija je dober primer. Sarkozy je z izganjanjem romunskih Romov (ker je na hitro potreboval glasove) odprl pot Le Penovi, populistka, ki to področje obvlada veliko bolje, pa zdaj desnico že sili še bolj na desno. Sicer ji bo odžrla še več glasov. Wilders v nizozemskem parlamentu igra isto igro, med evropskimi desničarskimi populisti, ki so že okusili moč oblasti, pa ne kaže pozabiti tudi avstrijskih »svobodnjakov«. Ker se »prebuja« tudi tujcem in sociali do zdaj prijazna Skandinavija s »Švedsko za Švede«, z Dansko proti Evropi in tujcem nastrojeno Ljudsko stranko, ki že lovi Soinijeve »Prave Fince«, se val od severa čez Veliko Britanijo, Italijo in tudi nekatere vzhodnoevropske članice že vleče do samega grškega juga in Zlate zore. »Evropa je okužena od Kirkenesa do Krete,« je pred kratkim dejal eden izmed evroposlancev. Italijanski premier Enrico Letta mu je v intervjuju za New York Times minuli teden pritrdil z oceno, da gre za »ta trenutek socialno in politično najnevarnejši problem v Evropi«. Pozitivna podoba stare celine se namreč hitro topi. Kar kažejo tudi rezultati evrobarometra. Septembra se je 43 odstotkov vprašanih Evropejcev izreklo za evroskeptike, 40 odstotkov je bilo evrooptimistov, 17 odstotkov pa neodločenih.