Tiskane izdaje
»Gospod Gorbačov, odprite ta vrata, gospod Gorbačov, podrite ta zid,« so besede, ki jih je pred skoraj tridesetimi leti (12. junija 1987) na zahodni strani berlinskih Brandenburških vrat izrekel Ronald Reagan, do takrat največji republikanski kavboj in samouk med ameriškimi predsedniki. Še bolj znane in v zgodovino vklesane so bile pred tem in prav tako v obzidanem zahodnem Berlinu izrečene besede demokratskega predsednika Johna F. Kennedyja »Ich bin ein Berliner«, ki jim moramo v evropskem merilu zagotovo dodati vsaj še »Ostpolitik« nekdanjega nemškega socialdemokratskega kanclerja Willyja Brandta in njegov znameniti »poklek« v Varšavi. Za vso povojno zgodovino »svobodnega in demokratičnega Zahoda«, kot smo bili do zdaj vajeni reči demokracijam na obeh straneh Atlantika, je bilo namreč ves čas značilno prav prizadevanje za odpravo zidov. In posledic druge svetovne vojne. Ki je bila tako katastrofalna tudi zato, ker so bile krivice in zamere pred njo prehude, konflikti in zidovi pa previsoki, da bi se jih še dalo porušiti drugače kot z najbolj brutalno vojaško silo.
Zidovi namreč, ko so enkrat postavljeni, nikoli ne padejo sami, človeštvo pa ima samo izjemoma tako neizmerno srečo, kot jo je imelo, ko se je pred četrt stoletja mirno in brez vojaških konfliktov porušil berlinski zid. Zato je še toliko bolj noro in šokantno gledati, kako z lahkoto novi ameriški predsedniški šarlatan, ki se ima za svojo izvolitev zahvaliti predvsem katastrofalnim napakam post hladnovojnega neoliberalizma in z njim povezanega besa množic (kar vse smo v zgodovini že videli) znova postavlja zidove. Kipu svobode, ki je od nekdaj tudi simbol vsega svobodomiselnega sveta, bi se morala povesiti vsaj roka z baklo, če že glave ne zmore skloniti. Kajti posledice Trumpovih dekretov, s katerimi hiti potrjevati, da kot predsednik res misli vse, kar je predvolilno norega tvital, bo občutil ves svet, ne le Amerika, Mehičani, muslimani ali Kitajci.
V Evropi je Trumpov populizem voda na mlin Orbanovi Madžarski, ki se je že pred časom »obzidala« pred tukajšnjimi »mehičani«, zdaj pa iz prvotnega ekscesa za EU že postaja evropski trend. Tudi za staro celino je namreč enako kot za ZDA šokantno, kako hitro so se z žicami kar same pripravljene ograditi celo tiste nekoč socialistične države, ki so pol stoletja živele zaprte za njimi, partijske elite pa so jih strašile z »zunanjo nevarnostjo«. Tovrstno strašenje je namreč od nekdaj odlično orodje politike, ki se hoče obdržati na oblasti, rešitev pa nima. Ta teden mu je podlegla tudi Slovenija, ki bi morala vedeti, da majhna, kot je, brez svoje odprtosti ne more preživeti. Parlament je izglasoval vnaprejšnje »gradbeno dovoljenje« za nadgradnjo bodeče žice in poljubno zaporo meja, kadar koli se bo politikom to zahotelo.
A da ne bomo krivični. Za istim sindromom boleha tudi vsa ostala Evropa, ki skupaj z Avstrijo in Nemčijo podaljšuje nadzor na le še pogojno schengenskih mejah. Kot da nihče v Evropi ne bi vedel, da vsak zid proti drugačnimi vedno pomeni zazidati tudi samega sebe in svojo svobodo, in da je zidov, ko začno enkrat rasti, vedno več. Dokler se zaradi vsega za njimi nakopičenega sovraštva ne začno podirati. Praviloma z eksplozivom. Ker drugače ne gre in kar pogosto tudi s svojimi življenji, saj drugega nimajo, plačajo prav tiste brezpravne in jezne množice, ki so pred tem tako navdušeno volile svoje (od)rešitelje.
