Proti-slovja: Priložnost za Evropo

Vsi so ga imeli v mislih, še preden je sploh prispel v idilično švicarsko gorsko letovišče, čeprav ga v svojih govorih niso omenjali. Bi indijski premier Narendra Modi kot šef največje, več kot milijardne svetovne demokracije v svojem uvodnem nastopu govoril o upoštevanja vredni logiki Gandhijevega pogleda na svet, o nesmiselnem rušenju večstranskih trgovinskih sporazumov in zmanjševanju čezmejnih naložb, če ne bi imel v mislih Donalda Trumpa, njegovih arogantnih potez in protekcionizma, ki ga že zganja pod geslom America first?

Bi se kanadski premier Justin Trudeau zavzel za transpacifiško partnerstvo (TPP), ki ga nameravajo vse druge podpisnice obdržati, čeprav je Trumpova Amerika iz njega izstopila, ali za sporazum Nafta, ki je za severnoameriške partnerice še kako pomemben, Trump pa ga izpodbija? In ne nazadnje, bi nemška kanclerka Angela Merkel, ki je lani ob približno tem času izrekla zgodovinski stavek, da bo morala Evropa »vzeti usodo v svoje roke«, letos v Davosu dodala svojo nič manj ostro kritiko, da »izolacionizem ne bo pomagal nikomur« in da nas zaradi vzpona nacionalizma, populizma in »razdiralnega ozračja, ki ga opažamo v mnogih državah«, čaka še veliko dela? Merklova je nato, podobno kot še nekateri ugledni gostje foruma, odpotovala iz Davosa, še preden je imel Donald Trump včeraj popoldne svoj zaključni nastop.

Seveda se natanko ve, komu so bile v Davosu, tudi v imenu Evrope, namenjene vse te besede. Tudi besede nemške kanclerke, ki kljub težavam pri sestavljanju koalicije še vedno velja za najmočnejšo evropsko političarko. Njihova ostrina je bila dokaz, da je ameriškemu predsedniku v prvem letu predsedovanja uspelo doseči celo več, kot bi si tri tisoč udeležencev svetovnega gospodarskega foruma, ki je letos potekal pod geslom »Za skupno prihodnost v razdeljenem svetu« sploh lahko želelo. Poenotil jih je bolj, kot so bili enotni kadar koli prej, z uvedbo kazenskih carin na sončne celice in pralne stroje, ki so uvod v trgovinsko vojno (za zdaj predvsem z Azijo), pa mu je tik pred prihodom v Davos uspelo celo Kitajsko dokončno spraviti na stran zagovornic svobodne trgovine in globalnega dogovarjanja.

Z nekaj Trumpovega cinizma bi torej lahko rekli, da je kot novi ameriški predsednik dosegel nekaj res »fascinantnega«, tako rekoč »stabilno genialnega« in da to, ker ne gre za »fake news«, lahko zapiše celo v katerega izmed svojih bodočih tvitov. Če je njegov republikanski predhodnik George Bush mlajši s svojimi vojnami svet predvsem delil (spomnimo se, velja tudi za Evropo), ga on, Donald Trump, naj se sliši še tako paradoksalno, uspeva združevati. (Predvsem proti sebi in svoji politiki, seveda).

Ne bomo trdili, da kot predsednik, kakršen koli že je, nima prav pri nobenem vprašanju, ki se ga loteva. Celo o protekcionizmu, ki ga očita drugim, bi se dalo razpravljati. Zagotovo pa to počne na katastrofalno napačen način, diletantsko, s preveč arogance in katastrofalno napačnimi sredstvi.

Evropi se tudi zato, ker Trumpova Amerika zaradi take politike po lastni volji vse bolj rine v izolacionizem in konflikte z velikim delom sveta, ponuja enkratna priložnost, da se končno otrese ameriškega tutorstva in se tudi v svetovnem merilu profilira kot voditeljica svobodnega, demokratičnega in še vedno do vseh odprtega sveta, ki bo moral skupaj najti rešitve za vse hujše probleme. Če Evropa seveda še verjame vase in v svoj model, če je tega sploh še sposobna, če se zaveda zgodovinske odgovornosti in če se za oponiranjem Trumpu in njegovi politiki ne skriva zgolj strah, da bomo izgubili še tisto zadnje, kar v vse bolj razcefranem svetu še imamo. Mir. Ne le zaradi jedrske ali ekološke kataklizme, ki ju Trump s svojo ignorantsko politiko le še dodatno potencira, ampak tudi zaradi trgovinskih vojn, ki jih začenja in ki so bile od pradavnine vedno zelo zanesljiv način tlakovanja poti v tiste prave vojne.