Proti-slovja: Proxy vojne in premirja

Svet se menda trese, ali bo na Bližnjem vzhodu, kjer zaradi sirskega konflikta po mnenju nekaterih že divja tretja svetovna vojna, danes vsaj za štirinajst dni zavladalo dogovorjeno premirje. Ameriški državni sekretar Kerry se gre mirovnika, predsednik Obama opozarja Putina, da so »naslednji dnevi odločilni« in da se mora Rusija držati svojih obljub, sicer premirje lahko splava po vodi, Evropska unija pa pohlevno upa, da se bo prelivanje krvi vsaj za nekaj dni ustavilo, in da se bo do 7. marca, ko je sklican usodni vrh, umiril pritisk beguncev na Evropo.

Vseh so polna usta skrbi za premirje in usodo Sirije, zraven pa vsi brez izjeme svojim do komolcev v krvavo sirsko vojno vpletenim stranem – od najbolj zanikrnih terorističnih milic do tako imenovane zmerne opozicije, Asadovega režima, Irana in Saudove Arabije – na veliko prodajajo svoje orožje. Kar je približno tako, kot če bi gasilcem, od katerih vsi zahtevajo, naj pogasijo požar, v cisterne namesto vode nalivali bencin. Edini, ki so se te dni vsaj spomnili, da bi se morda dalo spopade ustaviti tudi z embargom na prodajo orožja, so bili poslanci evropskega parlamenta. Izglasovali so evropski embargo na prodajo orožja Saudovi Arabiji. Resda predvsem zaradi krvavega konflikta v Jemnu, v katerega je vpleten Riad, in bolj pro forma, kajti resolucija EP za evropske države in njihovo orožarsko industrijo ni obvezujoča. Kar pa ne pomeni, da ni vredna razmisleka.

Na Bližnjem vzhodu, kjer se večina držav zaradi nafte kopljejo v denarju, razen Izraela praktično nobena nima svoje omembe vredne orožarske industrije. Orožje so torej prisiljene kupovati. Saudova Arabija ga je po podatkih Siprija v zadnjih petih letih kupila toliko, da je s 7 odstotnim deležem v vsej svetovni prodaji orožja postala druga največja uvoznica orožja na svetu (takoj za 1,3 milijardno Indijo). Podobno nori so bili šejki v komaj petmilijonskih Združenih arabskih emiratih, ki so pokupili kar 4,6 odstotka na svetu izvoženega orožja (skoraj toliko kot milijardna Kitajska).

Velika večina vsega tega orožja seveda izvira iz ZDA in Evrope. Samo Britanci so, za primer, saudski kraljevini v zadnjem času prodali za več kot tri milijarde evrov orožja. Koliko so ga britanska, ruska, ameriška in francoska letala, ki vsa po vrsti letajo nad Sirijo in Irakom, ob tem zmetala še vsaka svojim »milicam«, seveda ne ve nihče.

Podobno kot bi Bush mlajši pred leti z lahkoto ustavil islamski terorizem, če bi se lotil saudskih profetov, ki pridigajo džihad in vzgajajo mlade islamske fanatike, namesto da je vojaško razsul Irak in zakuhal vso sedanjo zmedo, bi tudi razviti Zahod skupaj z Rusijo in Kitajsko najbrž že zdavnaj lahko pristrigel peruti Islamski državi, če bi jo učinkovito odrezal od finančnih virov, najbolj vojaško srborite bližnjevzhodne države pa bi lahko umiril že zgolj z dovolj učinkovitim in medsebojno dogovorjenim embargom na prodajo orožja.

Ampak, kdo bi pa potem v imenu svetovnega naftnega in orožarskega biznisa za primat največjih sploh še vodil tako imenovane proxy vojne, ki so kot nekakšen surogat za neposreden spopad velesil dandanes že postale zelo udobne. Dokler jih je seveda mogoče voditi iz zraka in s tujimi žrtvami, vmes pa tu in tam, bolj taktično kot zares, pomodrovati o premirju.